V katoliškem verovanju je Vonj svetosti sladek, cvetlični vonj, ki izhaja iz ran svetnikov ali od samih svetnikov ob njihovi smrti. Včasih naj bi Vonj svetosti spremljal žive svetnike. Izraz Vonj svetosti se lahko uporablja tudi metaforično za označevanje stanja milosti, in mnogi teologi danes ne pripisujejo velike teže vohalnemu pojavu, ki ga opisuje. Vonj svetosti je pogosto povezan z nepodkupljivostjo, s tem, da se svetnikovo telo po smrti ne razgradi.
Zamisel o vonju svetosti naj bi se pojavila v zgodnjem srednjem veku, ko so svetnike kanonizirali lokalni cerkveni uradniki in ne Sveti sedež. Ljudje, ki so v življenju poznali domnevnega svetnika, so potrdili njegovo svetost in si prizadevali za kanonizacijo, škof, odgovoren za odločitev, pa je iskal znake, ki potrjujejo svetost. V ta namen so včasih izkopavali morebitna svetniška telesa, tako nepodkupljivost kot Vonj svetosti pa sta veljala za prepričljiva znamenja svetništva. Danes je kanonizacija v pristojnosti Svetega sedeža, osrednje vlade Katoliške cerkve, in testi, kot so zgoraj opisani, se ne uporabljajo več za ugotavljanje svetništva; namesto tega se opravi strog pregled življenja vsakega potencialnega svetnika.
Nekateri svetniki naj bi oddajali močan vonj svetosti, ki je trajal več dni takoj po njihovi smrti. Predvsem naj bi sveta Terezija Avilska, znana po svojih mističnih verskih spisih, in sveta Tereza de Lisieux, ki je poudarjala preprostost življenja in vere, v trenutku smrti napolnili svoja samostana z vonjem vrtnic. Vonj svetosti naj bi zaznamoval tudi rane svetnikov, zlasti stigme, ki spontano nastajajo rane, ki zrcalijo Kristusove rane med križanjem. Padre Pio, italijanski duhovnik in svetnik, je imel stigme, ki so trajale 50 let in naj bi dišale po vrtnicah.