Voltmeter je naprava, ki se uporablja za merjenje napetostnega potenciala med dvema točkama v električnem tokokrogu. Te naprave so bile prvič ustvarjene v zgodnjih 1800-ih in so se prvotno imenovale galvanometri. Tehnično so vsi ampermetri, saj merijo tok in ne napetost. Čeprav se tok meri v amperih, se lahko uporabi Ohmov zakon, ki določa razmerje med napetostjo, tokom in uporom, za spreminjanje amperov v volte.
Voltmetre je omogočilo odkritje Hansa Oersteda iz leta 1819. Ko je spustil tok skozi žico blizu igle kompasa, je opazil, da bo igla spremenila smer. Najzgodnejši poskusi, da bi izkoristili ta učinek, so bili le malo več kot navitje žice, ovite okoli kompasa; močnejši kot je tok, ki teče skozi žico, večji je odklon igle kompasa. Čeprav so bili ti zgodnji modeli funkcionalni, niso bili zelo natančni.
V poznem 19. stoletju je Arsene D’Arsonval odkril, da bi lahko instrument postal veliko bolj odziven, če bi tuljavo okoli kompasa zmanjšali, pritrdili na osnovo igle in obkrožili s krožnim magnetom. To je postalo znano kot gibanje D’Arsonval in se še danes uporablja v analognih merilnikih.
Ker so vse merljive električne lastnosti med seboj povezane z Ohmovim zakonom, je v praksi večina voltmetrov dejansko multimetrov, ki lahko merijo napetost, tok in upor. Pri merjenju napetosti je velik upor postavljen v linijo z tuljavo D’Arsonvalovega gibanja, da se zmanjšajo motnje v vezju, ki se meri. To je tudi posledica Ohmovega zakona, ki pravi, da je napetost neposredno sorazmerna z uporom. Z zmanjšanjem napetosti, ki jo porabi sam merilnik, je mogoče doseči natančnejše merjenje napetosti vezja. Tok je obratno sorazmeren z uporom; nasprotno, da bi zmanjšali količino toka, ki teče v ampermeter, je velik upor postavljen vzporedno s tuljavo.
Sodobni multimetri so opremljeni z digitalnimi zasloni in lahko uporabljajo celo digitalne merilne tehnike namesto D’Arsonvalovega gibanja. Z vgradnjo mikroprocesorjev so zmožni tudi naprednih funkcij, kot so merjenje frekvence, štetje električnih dogodkov in merjenje kapacitivnosti.