Ker sodobno vojsko sestavljajo predvsem prostovoljci, je pogodbeno pravo za vojaške poveljnike enako pomembno kot bojno usposabljanje ali logistika. Vsak novi vojak je po pogodbi dolžan zagotoviti najmanj osem let vojaškega roka, četudi le del tega časa preživi v aktivni službi. Sčasoma lahko vojak postane del rezervne enote, dokler ne dopolni tega osmega leta ali se prostovoljno ponovno vpiše. Vojaška politika zaustavitve izgube lahko spremeni vse te okoliščine za nekatere vojake v času vojne.
Datum, s katerim se uradno ugotovi konec vojaške obveznosti vojaka, je znan kot datum konca služenja ali ETS. Navidezno je ta datum ETS fiksen in z vidika vojaka nedosegljiv. V času vojne ali druge nujne potrebe po usposobljenem osebju pa lahko ta datum ETS preglasi predsedniški ali kongresni ukaz prek Pentagona. Ta ukaz o “vojaški politiki zaustavitve izgube” lahko pravno prisili izbranega vojaka, da neprostovoljno podaljša svojo vojaško obveznost do šest mesecev po koncu vojne.
V skladu z vojaško politiko zaustavitve izgube je izbranemu vojaku, rezervistu ali gardistu mogoče preprečiti tudi prestop z vojnega območja na novo nalogo, ki se v vojaškem žargonu imenuje stalna sprememba postaje ali PCS. Če se zdi, da so sposobnosti določenega vojaka ključne za uspeh bojne misije, kot je pilot helikopterja z izkušnjami na bojnem polju, se mu lahko ukaže, naj ostane na vojnem območju, namesto da se premakne na novo nalogo v bolj varnem lokacija.
Vojaška politika za zaustavitev izgube res dovoljuje, da se nekatere vojaške osebe prostovoljno »ločijo« od aktivne službe, preden začne veljati ukaz o zaustavitvi izgube, vendar je to dejanje mogoče izvesti šele po opravljenem pogosto neprostovoljnem nizu drugih dolžnosti. Ker je vojaška politika zaustavitve izgube jasno vključena v drobni tisk pogodbe o služenju vojaka, je izvajanje pravnega postopka za preprečevanje neprostovoljnega podaljšanja vojaške obveznosti ali prisilne vrnitve v bojne razmere izjemno težko.
Izguba usposobljenih vojakov na kritičnih položajih po vietnamski vojni je spodbudila kongres Združenih držav, da je sprejel zakonodajo, ki je ustvarila prvotno vojaško politiko zaustavitve izgube. Vendar je bila moč prisiliti vojaka prostovoljca, da ostane v stanju neprostovoljnega služenja vojaškega roka, zasnovana tako, da se izvaja le v času vojne ali skrajnih nacionalnih izrednih razmer. Stop-loss je bil prvič uporabljen med puščavsko nevihto, prvo zalivsko vojno. Nanj so se sklicevali tudi med bosanskim konfliktom in med drugo zalivsko vojno v Iraku.