Vohunska fikcija je zvrst literature, ki se osredotoča na dejavnosti vohunov in splošne zgodbe o vohunjenju. Zaplet lahko temelji na resničnih dogodkih, liki pa lahko temeljijo na resničnih ljudeh, vendar bodo zaplet in liki po definiciji imeli razlike, ki jih bodo razlikovale od resničnih ljudi ali dogodkov. Podrobnosti o zapletu in likih se lahko od dela do dela močno razlikujejo. Vohunska fikcija sega v sredino do poznega 19. stoletja in se še naprej piše v sodobnem času.
Tako kot druge vrste fikcije bo tudi vohunska fikcija sledila pripovedi, ki je zgodba, ki jo pripoveduje pripovedovalec ali lik. Zgodba bo vsebovala vsaj enega glavnega junaka, pogosto pa še več, zaplet pa se lahko odvija v enem okolju ali v več različnih nastavitvah. Visoko intenzivna narava vohunskega dela in vohunjenja običajno pomeni, da bo obstajalo več nastavitev, kot tudi številni liki. Zaplet običajno vključuje enega ali več likov, ki se podajo na nekakšno pustolovščino, v kateri na koncu sledi boj med dobrim in zlim.
Najpomembnejši časi, ko vohunska fikcija postane priljubljena, so pogosto vojna med dvema ali več državami, saj ti časi ponavadi vzbujajo zanimanje širše javnosti za manj odkrite vojne zgodbe. Med drugo svetovno vojno in po njej je žanr cvetel tako kot nekaj kasneje med hladno vojno. Žanr v mirnih časih nekoliko zbledi, vendar žanr ne izgine povsem.
Nekatere najbolj znane vohunske fikcije 20. in 19. stoletja so zdržale še dolgo po časovnem obdobju, v katerem so bile napisane. Med znane vohune sta James Bond in Sherlock Holmes, oba izmišljena lika, ki še naprej ohranjata predane privržence v bralnem svetu. Vohunska fikcija se ponavadi dobro prevede v filmske adaptacije, kar pojasnjuje razširjenost obeh likov v pop kulturi.
Dogodki v vohunskem romanu lahko pogosto vodijo v nasilje, zato lahko bralce, ki so občutljivi na kri in pretepe, takšno pisanje odvrne. Zaradi narave vohunjenja je neizogibno, da so nekateri liki ubiti, včasih grafično.