Aqua Scooter je vrsta majhnih osebnih plovil (PWC), ki lahko delujejo na površini ali ko so rahlo potopljeni. Prvi Aqua Scooter je leta 1967 zasnoval vzhodnonemški inženir in je bil uporabljen kot del načrta za pobeg v drugo državo. Komercialna razpoložljivost naprav v Združenih državah Amerike sega približno v leto 1978, ko je tudi nastalo ime Aqua Scooter. Danes so ti PWC na voljo prek različnih distribucijskih kanalov po vsem svetu. Sodobne različice skuterjev Aqua Scooter se običajno lahko premikajo s hitrostjo približno pet milj na uro (približno osem kilometrov na uro) in se vdihujejo skozi dihalko, ki jim omogoča delovanje pod vodo.
Izumitelj Aqua Scooterja je bil kemijski inženir v Vzhodni Nemčiji, ko je ugotovil, da želi preiti na dansko plovilo, ki je bilo običajno zasidrano 15 milj (približno 24 kilometrov) od obale. Ko je ugotovil, da je to prevelika razdalja za plavanje skozi razburkano morje, si je zamislil majhno, potopno napravo, ki bi jo poganjal motor skuterja. Prvi poskus pobega se je končal neuspešno, zato je preoblikoval enoto, da deluje, ko je popolnoma potopljena. Nova zasnova se je izkazala za uspešno in pozneje je bil sklenjen pogodbo, da ustvari komercialno izvedljivo zasnovo svoje naprave za pobeg.
Aqua Scooter je običajno mogoče upravljati rahlo potopljen ali na površini vode. Poganjajo jih dvotaktni bencinski motorji, zato morajo za delovanje imeti dostop do zraka. V ta namen so opremljeni z dihalkami, ki jim lahko omogočijo tek pod površjem. Globina, do katere lahko upravljavec doseže eno od teh naprav, je običajno omejena z dolžino dihalke in prisotnostjo utežnega pasu ali balasta. Če se dihalka kadar koli preplavi, lahko motor ugasne, nato pa ga bo treba očistiti, preden se ponovno zažene.
Hitrost in doseg Aqua Scooterja se lahko razlikujeta glede na lokalne razmere. Običajno imajo dovolj goriva za delovanje približno tri ure, v idealnih pogojih pa imajo doseg približno petnajst milj (24 kilometrov). V praksi je lahko dejanski razpon daljši ali krajši, odvisno od plimovanja in delovanja valov. Naprave so običajno enostavne za upravljanje, čeprav se običajno priporoča, da uporabnik zna plavati in nositi rešilni jopič.