Vodna kreša, zelena v družini gorčice, je v sorodu z ovratnikom in ohrovtom, vendar ima življenje daleč od zelenja in svinjine v južnjaški kuhinji. Marsikdo morda povezuje vodno krešo s čudovitimi sendviči za čaj, a to je le eno področje, na katerem blesti.
Vodna kreša je evropska trajnica, Nasturtium officinale, ki je bila naturalizirana v ZDA in se tudi goji. Ni v sorodu s cvetom, imenovanim nasturtium. V naravi ga pogosto najdemo v bližini potokov in potokov. Raje raste v plitvi vodi in v hladnem vremenu. Vodno krešo lahko začnete iz semena v zaprtih prostorih in prenesti na prostem v struge potokov. Nabrati ga je treba, preden odcveti, in ga hraniti v hladilniku, vendar ne predolgo. Pred uporabo ga je treba temeljito oprati.
Vodna kreša, ki je znana po popranem okusu, se uporablja kot zelenica in kot okras. Pogosto se uporablja za popestritev sendvičev in se pogosto pojavlja v solatah, kjer ga običajno kombiniramo z zelenjavo ali zelenjavo blažjega okusa ali z citrusi. Lahko jo tudi posušimo in postrežemo kot zeleno, uporabimo za začinjanje cmokov ali slanega moussea ali pa služimo kot sestavina juh, od kitajske vodne kreše do hladne kremne juhe iz vodne kreše do krompirjeve, pora, vodne kreše.
Vodna kreša je verjetno najbolj priljubljena med krešami in za marsikoga morda edina prepoznavna. Drugi vključujejo poprovo krešo ali sai yeung choy, Lepidum sativum; zimska kreša ali rumena rukola, Barbarea vulgaris; in gorska kreša ali zemeljska kreša, Barbarea verna. Poprovo krešo pridelujejo predvsem v severozahodni Evropi, kjer jo nabirajo kot kalčke. Ozimna kreša je odporna rastlina z visoko vsebnostjo vitamina C, ki raste v Evraziji, Severni Afriki in Apalah. Kreša za razliko od drugih kreša raste na kopnem in se goji v jugozahodni Evropi in Angliji.
V preteklosti so vodno krešo uporabljali za zdravljenje skorbuta. Imenuje se »Sv. Patrick’s Cabbage« na Irskem, naj bi bila neka rastlina, označena z izrazom deteljica. Grški general Ksenofont je v 4. stoletju pred našim štetjem prisilil svoje vojake, da bi ga jedli, Rimljani pa so ga poskusili kot preprečevanje plešavosti.