Vociferacija je v bistvu glasen krik ali vpitje, ki se lahko pojavi iz več različnih razlogov in ima za seboj običajno nekakšen čustveni vzrok. Eden najpogostejših razlogov za to vrsto izbruha je negativno čustvo, ki ga običajno sproži strah, panika ali presenečenje. Za tak zvok obstajajo tudi praznični razlogi in ton glasu, ki se uporablja pri tej vrsti vpitja, ga lahko loči od tistih, ki jih povzročajo negativna čustva. Voliferacija se lahko pojavi tudi zaradi vročih prepirov ali kot sredstvo za vzbujanje zvestobe in strasti v poslušalcu.
Obstaja veliko različnih besed, ki se lahko uporabijo v mestu vociferacije, kot so jok, vpitje, tuljenje, kričanje in vpitje. Vse te besede kažejo, da oseba iz svojih ust izpušča glasen in opazen zvok, pri čemer se vokanje običajno nanaša na človeške zvoke in ne na zvoke živali. Obstaja veliko različnih razlogov, zakaj bi oseba lahko oddala to vrsto zvoka, čeprav je večina od njih čustvenega izvora.
Eden najpogostejših vzrokov za kričanje je odziv na negativno čustvo, kot sta strah ali preplah. Ko je nekdo na primer prestrašen, lahko kot reakcijo izpusti glasen in nenaden vsk. To ne služi le kot samoobrambni mehanizem, ki potencialno prestraši napadalca, ampak deluje tudi kot alarm, ki pokliče na pomoč kogar koli v bližini. Bolečina lahko povzroči tudi to vrsto vokanja; nekdo, ki je poškodovan, pogosto zakriči kot refleks, tako kot način izražanja bolečine kot potencialni klic na pomoč.
Obstajajo tudi pozitivna čustva, ki lahko povzročijo tovrstno vpitje, čeprav je intonacija za takim kričanjem pogosto razločna. Ko nekdo zmaga na kakšnem tekmovanju, ni nič nenavadnega, da vpije od veselja ali zmagoslavja. To lahko opazimo tudi, ko nekdo premaga težko nalogo, kot je reševanje posebej zapletenega problema. Takšno praznovanje ne more le razbremeniti notranjega stresa pred tem uspehom, ampak služi kot klic drugim, da so priča zmagi osebe.
Vociferacija se lahko uporablja tudi v debati ali za govorniško komunikacijo. V prepiru lahko tako povečan glasnost služi kot poskus ene osebe, da bi svoj glas slišal bolj kot druge. Za govorniške namene je lahko povečanje glasnosti, da se ustvari poudarek ali izzove čustveni odziv poslušalca, precej učinkovito. Javni govorci, zlasti politični voditelji, so pogosto uporabljali to vrsto govora, da bi spodbudili zvestobo in pritegnili čustva in strasti poslušalcev.