Razkritje vlade se nanaša na dejanje javnih subjektov, ki dajejo informacije na voljo. V mnogih primerih, ko se informacije delijo, ne gre le za stvar dobre volje, temveč za zakon. V Združenih državah (ZDA) na primer Zakon o svobodi informacij (FOIA) posameznikom zagotavlja širok nabor pravic glede dostopa do informacij o vladnih uradih, njihovih zadevah in njihovih zaposlenih. Upoštevanje teh predpisov ne deluje vedno v prid sedanji upravi, političnim strankam in drugim, ki so aktivno vključeni v vlado.
V demokratični družbi naj bi bila vlada in njeni agenti služabniki ljudi. Običajno velja, da bodo ti subjekti najverjetneje ravnali v najboljšem interesu državljanov, ki jim služijo, kadar obstaja preglednost. Zaradi tega so v mnogih razvitih državah vladni subjekti zavezani strogim politikam, ki zagotavljajo javne pravice do večine informacij, ki se nanašajo na javne subjekte. Te pravice pa ne veljajo za tajne podatke.
V ZDA so vse zvezne vladne agencije predmet FOIA. To pomeni, da so vsi, razen majhnega tajnega dela, zadev vsake agencije javni podatki. Agencije so dolžne na zahtevo javnosti posredovati odgovore na vprašanja ali dostop do informacij, ki jih zahtevajo. To so lahko informacije o izdatkih, dejavnostih zaposlenih ali politikah oddelkov.
FOIA za te vladne organe tudi obvezuje, da nekatere informacije objavijo brez zahteve. Čeprav imajo vlade držav morda politike, ki se razlikujejo od politik zvezne vlade, ima večina podobne predpise o preglednosti. Verjame se, da je tovrstno vladno razkritje zelo koristno za ljudi. Lahko pomaga ohranjati poštenost in učinkovitost vladnih služb ter pomaga državljanom določiti, katera področja vlade so učinkovita ali neučinkovita.
Vendar ne deluje vedno v interesu uprave ali politične stranke. Informacije, ki se razkrijejo javnosti, lahko vplivajo na rezultate volitev, spodbudijo državljane k pritisku na uradnike, naj ukrepajo glede določene zadeve, ali povzročijo državljanske nemire. To je verjetno del razloga, zakaj sta razvoj in dobro javno razkritje običajno povezana. V manj razvitih državah, kjer je veliko korupcije, kronizma in drugih krivic, je običajno ugotoviti pomanjkanje pripravljenosti za izmenjavo informacij z javnostjo, tudi če obstajajo vladni zakoni o razkritju podatkov.