Hepatitis je vnetje in poškodba jeter zaradi virusne okužbe. Obstaja več vrst virusnih okužb s hepatitisom, ki povzročajo vnetje jeter, vendar zdravniki skrbijo predvsem za hepatitis B in hepatitis C, ki lahko povzročita odpoved jeter in smrt. Nobene oblike hepatitisa ni mogoče zdraviti v akutni obliki ali takoj po okužbi. Dejansko pri nekaterih posameznikih virusne okužbe ni mogoče določiti z laboratorijskimi preiskavami šele skoraj eno leto po okužbi. Zdravljenje kroničnega hepatitisa je sestavljeno iz protivirusnih zdravil, cepljenja proti drugim oblikam hepatitisa, izogibanja substancam, ki vplivajo na delovanje jeter, spremljanja delovanja jeter, izvajanja splošnih nasvetov za dobro počutje in – kot zadnja možnost – presaditve jeter.
V mnogih primerih se diagnoza hepatitisa postavi šele leta po okužbi, ko virusna poškodba jeter postane simptomatska. Na tej točki se začne jemati zdravila za zdravljenje kroničnega hepatitisa, da bi zmanjšali virusno obremenitev in trenutno okvaro jeter. Za hepatitis B so predpisane injekcije interferona ali peroralni lamivudin. Za zdravljenje hepatitisa C se uporabljajo različne vrste interferona samega ali v povezavi z ribavirinom. Jetrne encime se pogosto merijo, da se oceni, ali pride do napredovanja okvare jeter, in se lahko izvajajo občasne biopsije jeter.
Pomembna količina zdravljenja kroničnega hepatitisa vključuje zdravljenje ali omejevanje stranskih učinkov zdravljenja z interferonom. Interferon lahko povzroči simptome, ki posnemajo gripo, in zmanjša proizvodnjo trombocitov in belih krvnih celic v kostnem mozgu. Učinek zdravila na proizvodnjo krvnih celic lahko povzroči motnje krvavitve in strjevanja krvi ter zmanjšan imunski odziv na druge klice ali viruse. Za oceno teh neželenih učinkov se pogosto izvajajo krvne preiskave. Ko je predpisani potek zdravljenja zaključen, kot kažejo zmanjšane količine virusa, se občasno izvajajo testi, da se ugotovi, ali je ponovno zdravljenje potrebno.
Zdravljenje kroničnega hepatitisa vključuje tudi zagotavljanje, da druge vrste hepatitisa, ki jim je bolnik lahko izpostavljen, ne povzročijo dodatnih poškodb jeter. Tako je cepljenje proti hepatitisu A priporočljivo za bolnike s hepatitisom B in C, prav tako cepljenje proti hepatitisu B za tiste bolnike, ki jih prizadene hepatitis C. Za hepatitis C, D ali E trenutno ni na voljo cepiva.
Poleg zagotavljanja, da druge vrste hepatitisa ne poškodujejo jeter dodatno, zdravljenje kroničnega hepatitisa vključuje tudi izobraževanje bolnikov, da se izogibajo alkoholu in drugim snovem, ki lahko obremenjujejo ali poškodujejo ta organ. Priporoča se tudi pravilna prehrana, telesna vadba in počitek po potrebi. Presaditev jeter – zdravljenje v skrajni sili – ne pride v poštev, razen če bolnikova jetra kljub trenutnemu zdravljenju kroničnega hepatitisa odpovedujejo.