Epileptični status je medicinski izraz, ki se nanaša bodisi na dolgotrajen napad brez očitnega predaha bodisi na vrsto napadov, ne da bi se bolnik vrnil k zavesti. Gre za nujno medicinsko pomoč z ocenjeno stopnjo umrljivosti približno 10 odstotkov in zahteva takojšnje zdravljenje. Epileptični status je lahko prvi znak epilepsije; pojavijo kot posledica primarnega in že obstoječega stanja, kot je neravnovesje elektrolitov, poškodba glave ali odtegnitev alkohola; ali kažejo na nezadostno pokritost z antikonvulzivnimi zdravili za bolnika z znanim stanjem epileptičnih napadov. Zdravljenje epileptičnega statusa zahteva nujno oskrbo osebja, ki se prvi odzove, in takojšen prevoz v bolnišnico za nujno pomoč. V tem kritičnem obdobju zdravljenje epileptičnega statusa vključuje zagotavljanje zadostnih dihalnih poti in oksigenacije, vzpostavitev intravenske (IV) linije za dajanje kritičnih zdravil in tekočine, razrešitev epileptičnega napada z IV zdravilom ali anestezijo in končno določitev vzroka epileptičnega napada, da se prepreči ponovitev.
Zagotavljanje, da ima bolnik ustrezno dihalno pot, je najpomembnejše pri zdravljenju epileptičnega statusa. Ne samo, da lahko pacientovi krči ovirajo normalen dihalni napor, ampak tudi intenzivne mišične kontrakcije kurijo ogromno kisika, kar ustvarja sistemsko pomanjkanje kisika, ki lahko povzroči poškodbe možganov. Bolnikovo raven kisika je treba spremljati s plini arterijske krvi ali sondo pulznega oksimetra, da se oceni obseg hipoksije. Dodatni kisik je treba dajati z nosno kanilo ali pa se bolnika lahko intubira – opravi se postopek vstavitve dihalne cevi v sapnik – za zagotovitev dihalne podpore z mehansko ventilacijo.
Zdravljenje epileptičnega statusa zahteva vzpostavitev enega ali več patentnih IV mest, da se omogoči hitro dajanje tekočine in zdravil ter omogoči dostop do vzorcev krvi za takojšnjo oceno. Raven glukoze v krvi ob postelji lahko pomaga oceniti, ali je epileptični napad diabetičnega izvora. Laboratorijski vzorci morajo vključevati standardno krvno sliko, serijo elektrolitov in toksikološki pregled ter ravni antikonvulzivnih zdravil, če bolnik jemlje zdravila za znano motnjo epileptičnih napadov. Benzodiazepini in antikonvulzivi se običajno dajejo IV, da bi imeli najhitrejši učinek in poskušali ublažiti ali odpraviti napad. Če se bolnik na to terapijo ne odzove, ga lahko popolnoma sediramo tako, da ga damo v anestezijo, da ustavi konvulzije.
Med zdravljenjem epileptičnega statusa je priporočljiva tudi sprotna elektroencefalografija (EEG), da se neposredno zabeleži aktivnost napadov v teku in oceni učinkovitost zdravljenja, ki je v teku. EEG meri električno aktivnost možganov, vključno z epileptičnimi napadi. Ocena z EEG pomaga ugotoviti, ali ima bolnik kljub sedaciji z benzodiazepini še vedno delne epileptične napade. Po izvajanju ukrepov za ohranjanje življenja postane cilj pri zdravljenju epileptičnega statusa določitev etiologije napadov.