Samoobramba organov pregona običajno vključuje policista ali podobnega agenta kazenskega pregona, ki deluje na način, za katerega meni, da je v samoobrambi. To pogosto vključuje poškodbo ali smrt druge osebe, ki je morda ogrozila uradnika pregona, zaradi česar se je ta policist počutil ogroženega za svojo varnost. Na splošno morajo organi pregona upoštevati enake omejitve pri samoobrambi kot zasebniki. To pomeni, da mora samoobramba izhajati iz občutka, da je policist v nevarnosti hude telesne poškodbe ali smrti, in mora uporabiti le razumno silo.
Izraz “samoobramba organov pregona” se običajno nanaša na dejanja uradnika pregona, za katera trdi, da so bila v samoobrambi. Ta vrsta samoobrambe izhaja iz občutka ogroženosti s strani druge osebe, dejanja, ki jih izvaja policist, pa morajo biti primerna dani situaciji in informacijam, ki jih ima policist. Nekdo, ki preprosto kriči na policista ali hodi proti njemu, morda ni razlog za samoobrambna dejanja. Če ta oseba kriči, medtem ko drži nož ali pištolo, ali hitro rine proti policistu, potem lahko policist ravna na način, ki se lahko šteje za samoobrambo organov pregona.
Samoobramba organov pregona mora, tako kot druge oblike samoobrambe v večini držav, izkazati razumno moč za določeno situacijo. To vključuje dejstvo, da ima častnik verjetno obsežno usposabljanje v fizičnem boju in uporabi različnega orožja. To pomeni, da morajo trditve organov pregona za samoobrambo dokazati, da policist ravna na način, ki ustreza grožnji, s katero je izpostavljen.
Če je nekdo na primer policistu grozil z nožem, bi se lahko uporaba strelnega orožja na tem posamezniku štela za pretirano silo. To je zato, ker je imel policist verjetno na voljo druge možnosti, vključno z uporabo poprovega pršila, orožja za omamljanje in drugih nesmrtonosnih odzivov. Če pa so zaradi drugih olajševalnih okoliščin takšni odzivi onemogočeni ali nerazumni, se lahko uporaba smrtonosne sile določi za ustrezno. Opredelitev »razumne sile« se lahko razlikuje od situacije do situacije in jo opredeli sodnik ali porota, ki obravnava posamezen primer samoobrambe, in ne obtoženec, ki trdi, da se samoobramba.