V preiskavo spolnega nadlegovanja je vključenih več različnih korakov, ki so pogosto povezani s posameznim dogodkom. Nekatere skupne metode in postopki se običajno uporabljajo v različnih preiskavah, vendar se te metode uporabljajo za zagotavljanje poštenosti in za ugotavljanje veljavnosti zahtevka. Postopki za preiskavo spolnega nadlegovanja so pogosto sestavljeni predvsem iz razgovorov s številnimi posamezniki, ki so vpleteni v tožbo o spolnem nadlegovanju, vključno z žrtvijo, ki je vložila pritožbo, domnevnim storilcem nadlegovanja in vsemi pričami, ki so na voljo iz dogodka.
Preiskava spolnega nadlegovanja je postopek, s katerim poskušamo ugotoviti veljavnost tožbe o spolnem nadlegovanju, ki je običajno narejena na delovnem mestu ali drugem skupinskem okolju. Upoštevati je treba ustrezne postopke, da se zagotovijo pravice tistih, ki so vključeni v tovrstno preiskavo, in da se poskuša ustvariti poštena in natančna ocena tega, kar se je zgodilo. Preiskava spolnega nadlegovanja se običajno začne z intervjujem osebe, ki je vložila prijavo ali zahtevek o nadlegovanju. Kadar koli je mogoče, je treba za prijavo spolnega nadlegovanja uporabiti dva preiskovalca, da se izognemo morebitnim trditvam o pristranskosti po preiskavi.
Žrtev, ki je vložila prijavo o spolnem nadlegovanju, je običajno prva oseba, s katero se opravi razgovor med preiskavo spolnega nadlegovanja. To je treba storiti zasebno in žrtev bi morala čutiti, da se njene pravice spoštujejo in podpirajo; preiskovalec mora upoštevati, da je vsaka vrsta povračilnih ukrepov zoper žrtev lahko podlaga za resen pravni postopek. Žrtev mora podati poročilo s podrobnostmi o tem, kaj se je zgodilo, in jo spodbujati, naj bo čim bolj natančna, poroča o času in kraju vseh dogodkov ter imena prič nadlegovanja. Med preiskavo spolnega nadlegovanja je treba postavljati odprta vprašanja, da se zagotovi, da so odgovori v besedah vpletenih.
Ko je žrtev v celoti zaslišana, je treba opraviti razgovor z domnevnim storilcem nadlegovanja, da se nadaljuje preiskava spolnega nadlegovanja. Z njim ali njo je treba ravnati spoštljivo, preiskovalec pa bi mu moral zagotoviti enake pravice, kot jih ima žrtev. Opraviti je treba enako vrsto intervjuja, vključno z vprašanji o določenih datumih, urah in lokacijah ter pričah dogodka.
Nato je treba zaslišati priče. Pričam običajno ne bi smeli povedati imen vpletenih, ampak jih je treba vprašati o dogodkih glede na čas in kraj ter jim omogočiti, da sami prepoznajo vpletene. Vsa ta poročila je treba natipkati, skupaj z vsemi zapiski, ki jih naredi preiskovalec, in sprejeti končni sklep. To poročilo se nato običajno predloži vodji ali nekomu drugemu, ki ima pooblastila, da sprejme potrebne ukrepe za rešitev situacije. Ta sklep lahko vključuje prekinitev delovnega razmerja, glede na situacijo pa bodo morda potrebni nadaljnji pravni postopki.