Osebnostne motnje so psihiatrična stanja, za katera je značilna vseživljenjska okvara v vsakdanjih situacijah zaradi neprilagojenih osebnostnih lastnosti ali struktur. Za razliko od drugih vrst duševnih bolezni so osebnostne motnje vseživljenjska stanja in ne epizodne okvare. Ocena osebnostne motnje vključuje temeljito psihiatrično anamnezo, interakcijo z zdravstvenim delavcem in v nekaterih primerih psihološko testiranje.
Diagnostični in statistični priročnik (DSM-IV) je knjiga smernic, ki jih strokovnjaki za duševno zdravje uporabljajo za diagnosticiranje duševnih motenj. Določa potrebna merila za vsako vrsto osebnostne motnje. Ta merila morajo biti izpolnjena med oceno osebnostne motnje, da se pri osebi postavi diagnoza osebnostne motnje.
DSM-IV določa, da so različne vrste duševnih bolezni navedene na različnih “oseh”. Os I je rezervirana za duševne bolezni, kot so bipolarna motnja, depresija ali shizofrenija. Os II se uporablja za označevanje pervazivnih duševnih motenj, ki so prisotne že dlje časa. Osebnostne motnje, kot tudi duševna zaostalost, so opredeljene v osi II.
Ocena osebnostne motnje je zelo težka, saj morajo osebnostne motnje vplivati na osebo skozi vse življenje in v različnih situacijah. Potrebna je obsežna psihiatrična anamneza, ki upošteva travmatične dogodke in vsakdanje družbeno delovanje skozi vse življenje in v različnih situacijah. Psihosocialno delovanje se lahko med različnimi posamezniki z osebnostnimi motnjami zelo razlikuje.
Sočasna bolezen otežuje tudi oceno osebnostne motnje. Pogosto bo oseba z osebnostno motnjo zbolela tudi za drugo duševno boleznijo. Nekatere najpogostejše sočasne bolezni vključujejo zlorabo substanc in depresijo.
Obstaja več različnih vrst osebnostnih motenj, ki so razdeljene na skupine podobnih motenj. Skupina A vključuje “čudne” osebnostne motnje, motnje, za katere je značilno čudno vedenje in manire. Te motnje vključujejo paranoidne, shizoidne in shizotipne osebnostne motnje.
Skupina B vključuje osebnostne motnje, ki motijo nadzor impulzov in družbeno delovanje, kot je antisocialna osebnostna motnja ali mejna osebnostna motnja. Skupina C vključuje osebnostne motnje, ki vključujejo pretirano odvisnost od določenih ljudi ali ritualov, kot je izogibanje, odvisnost ali obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja. V oceni osebnostne motnje je treba navesti, katera osebnostna motnja je prisotna.
Ocena osebnostne motnje je prvi korak k zdravljenju. Psihoterapija je pogosto najučinkovitejše in najpogosteje uporabljeno zdravljenje osebnostnih motenj. Kognitivna vedenjska psihoterapija lahko pomaga človeku spremeniti svoje nezdravo razmišljanje in sprejeti zdravo vedenje. Medosebna psihoterapija lahko gradi socialne veščine in izboljša vsakodnevno delovanje. Sočasne motnje, kot sta depresija ali zloraba substanc, se lahko zdravijo z zdravili ali terapijo.