Delovna terapija je rehabilitacijski program, ki bolnikom pomaga pri opravljanju vsakodnevnih nalog in operacij, ki so zanje pomembne in nujne za njihov življenjski slog. Terapevt med delovno-terapevtsko oceno opravi razgovor s pacientom in ugotovi njegovo sposobnost samooskrbe in sodelovanja pri produktivnosti in prostočasnih dejavnostih. Samooskrba vključuje higieno, nego, prehranjevanje, spanje, skrb za dom in prehod iz enega kraja v drugega. Produktivnost se nanaša na šolske, delovne in prostovoljne dejavnosti, medtem ko lahko prosti čas vključuje širok spekter bolnikovih interesov in dejavnosti, vključno z različnimi skupnostnimi skupinami.
Delovna terapija obravnava bolnikove telesne, duševne in psihične sposobnosti. Terapevt določi, kako kompetenten je pacient na vsakem od teh področij, da določi količino terapije, ki je potrebna za vsakega posameznika. Ocena bo običajno vključevala tudi fazo načrtovanja in skupinske intervencije, med katero terapevt naredi začetni načrt za program delovne terapije pacienta, ki lahko vključuje ali pa ne vključuje, da pacient sodeluje v večji skupini. Ta načrt je mogoče in ga je treba prilagoditi, saj terapevt in pacient preživita več časa skupaj, pacientove potrebe pa se sčasoma razkrijejo.
Po začetnem sestanku in razgovoru se lahko delovna terapija razširi na funkcionalne, domače in standardizirane ocene. Funkcionalne ocene analizirajo, kateri deli dnevnih funkcij pacientom povzročajo največ težav, pa naj gre za kuhanje, uporabo javnega prevoza ali izbiro obleke. Ocene na domu so pomembne, če želite izvedeti več o okolju, iz katerega prihaja bolnik. Številni elementi v domu lahko prispevajo k pacientovi nezmožnosti delovanja na neki ravni, zaradi česar so programi delovne terapije nujni. Standardizirana ocena delovne terapije je v obliki testa, kot je test kognitivnih kompetenc (CCT), ki meri bolnikove trenutne funkcije in sposobnosti na različnih področjih.
Ocena delovne terapije se začne, ko zdravnik oceni bolnika in ugotovi potrebo po tovrstnem rehabilitacijskem programu. Zdravnik mora napisati podroben opis bolnikovih okoliščin in razlogov za potrebo po terapiji, skupaj s cilji, ki naj bi jih terapija dosegla. Ta se nato dostavi v ambulanto za delovno terapijo, določenemu pacientu pa se dodeli terapevt. Pogosto lahko pridejo pomočniki delovne terapije na ocene, da pridobijo več izkušenj na svojem novem področju. Včasih bodo študentje v šoli delovne terapije pomagali tudi pri ocenah, da bodo dokončali del terenskega dela svojih zahtev za pridobitev diplome.