Licenciranje intelektualne lastnine vključuje dogovor med dvema strankama. Dajalec licence ali lastnik intelektualne lastnine (IP) pridobitelju licence dovoljuje uporabo IP. Stranki se najprej pogovorita o načinu in omejitvi uporabe IP-ja, nato se običajno sklene pogodba za konkreten dokaz dogovora. Vključuje tudi odškodnino s strani pridobitelja licence v zameno za uporabo IP. To nadomestilo je pogosto označeno kot licenčnina, ki se bo nenehno izplačevala dajalcu licence do izteka pogodbe.
Ta pogodba prav tako zahteva, da obe strani poznata specifično lastnino, ne glede na to, ali gre za blagovno znamko, patente, avtorske pravice ali industrijski model. Tudi poslovne skrivnosti se lahko štejejo za intelektualno lastnino. Vrsta intelektualne lastnine bo odločila, katera pogodba bo sestavljena. Nekatere vrste pogodb vključujejo tehnološko licenčno pogodbo, avtorsko licenčno pogodbo ter pogodbo o licenciranju blagovnih znamk in franšizingu. Vsaka pogodba obravnava vsako intelektualno lastnino na različne načine, glede na pravno naravo slednje.
Tako dajalec licence kot pridobitelj licence bi morala določiti več pomembnih elementov pri licenciranju intelektualne lastnine. Eden od pomembnih dejavnikov je omejitev intelektualne lastnine. To lahko vključuje področje, na katerem se lahko uporablja, in geografske omejitve. Dajalci licence bi morali tudi navesti, ali bodo dovolili kakršno koli urejanje ali izboljšavo ustvarjanja. Drug pomemben element je licenčnina, pri kateri se obe strani dogovorita o višini, pogostosti in načinu plačila.
Pri licenciranju intelektualne lastnine je ključno tudi reševanje sporov. Če se ugotovi, da pridobitelj licence krši pogodbo, se je treba dogovoriti o določenih posledicah, kot je denarna odškodnina ali odpoved pogodbe. V nekaterih primerih lahko dajalec licence določi, da se mu prizna kot ustvarjalec intelektualne lastnine. Na primer, pisatelji, fotografi in umetniki slik, ki licencirajo svoja dela založbam, lahko zahtevajo avtorsko številko.
Mnogi ustvarjalci so navezani na svoja dela, saj je bilo v proces ustvarjanja vloženega veliko dela in znanja. Licenciranje intelektualne lastnine ustvarjalcem omogoča, da izkoristijo svojo lastnino, hkrati pa na njej še vedno ohranjajo tržno ekskluzivnost. Podobno lahko pridobitelji licence koristijo tudi od uporabe IP-ja, ne da bi morali vložiti toliko truda kot dajalec licence. Najbolje je, da obe strani pridobita zakonite zastopnike pri licenciranju intelektualne lastnine. S tem se zagotovi, da ima pridobitelj licence varstvo intelektualne lastnine in da je dajalec licence zagotovljen, da bo dal razumno nadomestilo.