Srčni spodbujevalnik je umetna elektronska naprava, ki jo bo morda treba kirurško implantirati, če električni signali v srcu ne delujejo pravilno. Simptomi, ki kažejo na morebitne težave z električnimi signali v srcu, vključujejo nizek utrip, omotico in težko dihanje. Operacija srčnega spodbujevalnika običajno traja eno uro ali manj in se običajno izvaja kot ambulantni poseg ali pa zahteva samo eno noč v bolnišnici. Ta vrsta operacije velja za manjšo, čas okrevanja pa je v večini primerov minimalen.
Človeško srce vsebuje naravni električni sistem, ki je odgovoren za uravnavanje hitrosti srčnega utripa. Če ta sistem postane okvarjen, se srčni utrip upočasni in bolnik doživi omotico ter druge neprijetne simptome. Elektronski srčni spodbujevalnik je sestavljen iz dveh primarnih delov, generatorja impulzov in elektrod. Generator impulzov ustvarja električne signale, vodi pa so žice, ki prenašajo ta signal v srce.
Pred operacijo srčnega spodbujevalnika bo zdravnik razložil postopek in odgovoril na vsa vprašanja. Pacient nato podpiše vso potrebno dokumentacijo, ki daje dovoljenje za operacijo. Nato se lahko bolnik priklopi na srčne monitorje in se pogovori z anesteziologom, ki bo pred in med operacijo dostavil vsa potrebna zdravila.
Pacient je med operacijo srčnega spodbujevalnika običajno buden, zato mu damo lokalni anestetik za omrtvičenje predela, kjer bo operacija potekala. IV se vstavi v roko, tako da lahko anesteziolog hitro in varno dostavi vsa potrebna zdravila, vključno z zdravili za sprostitev in antibiotiki. Med postopkom se spremljata bolnikov srčni utrip in krvni tlak.
Rez, ki se uporablja med operacijo srčnega spodbujevalnika, je običajno dolg od 3 do 4 palcev (7.6 in 10 mm) in je nameščen tik pod ključnico na levi strani prsnega koša. Če pa je bolnik levičar, lahko srčni spodbujevalnik namestimo na desno stran prsnega koša. Šivi, uporabljeni med operacijo srčnega spodbujevalnika, se bodo sami raztopili, zato jih pozneje ni treba odstraniti.
Ko je operacija srčnega spodbujevalnika končana, bo funkcija srčnega spodbujevalnika testirana, preden lahko bolnik zapusti bolnišnico. Ta funkcija se običajno testira enkrat ali dvakrat letno po namestitvi. Pacient se mora z zdravnikom pogovoriti o vseh vprašanjih ali pomislekih, ki vključujejo omejitve aktivnosti in nadaljnjo oskrbo po operaciji srčnega spodbujevalnika.