Vizualni besednjak je sestavljen iz slik ali slik, ki predstavljajo besede in njihov pomen. Tako kot posamezne besede omogočajo pisni jezik, posamezne slike omogočajo vizualni jezik. Izraz velja tudi za teorijo vizualne komunikacije, ki pravi, da se slike in slike lahko “berejo” na enak način kot besede. Ker postaja sodobni svet vedno bolj naravnan na podobo, lahko vizualna komunikacija postane pomembnejša kot pisna komunikacija. Učitelji že uporabljajo vizualni besednjak za učenje in krepitev pisnega besedišča.
Zamisel o vizualnem učenju besedišča ni povsem nova. Obstajajo, na primer, flash kartice, ki se uporabljajo za učenje besed otrok. Na eni strani je lahko slika mačke, na drugi pa beseda “mačka”. Slike je mogoče uporabiti tudi za bolj zapletene besede. Pridevnike, kot so »zaspan«, »jezen« ali »zmeden«, je mogoče prenesti v slikah.
Slike se lahko uporabijo za učenje večjega besedišča, če so povezane z manj znanimi ali težko zapomljivimi besedami. Na primer, razširitev podobe zaspanega lahko privede do učenja besede »uspaval«, nekaj, kar človeka naredi zaspanega. Slika, ki prikazuje osebo, ki je videti zmedena ali negotova, se lahko poveže z besedo »zgroženo«. Takšna združenja s slikami in besedami se v ZDA zdaj prodajajo kot učni pripomočki za besedni zaklad pri izpitih za študij na fakulteti. Na voljo so tudi vizualni tezavri.
Zdi se, da je malo nestrinjanja, da je svet vedno bolj vizualno usmerjen. Med mlajšimi, zlasti v industrijskih in zahodnih kulturah, je zanimanje za pisno komunikacijo upadlo. Še vedno se razpravlja o tem, ali bo vizualni besednjak ali celo lahko prehitel pisni jezik kot glavno obliko komunikacije.
Ena od teorij je, da je kultura vse bolj vizualna. Svet razumemo skozi slike in ne z branjem besed. V prihodnosti se bodo besede lahko uporabljale le za določene vrste poslovnih in državnih transakcij. Tradicionalne tiskane knjige bo brala manjšina posameznikov. Nekateri predvidevajo, da se bodo na prelomu stoletja skoraj vse besede in slike posredovale prek interneta.
Jezikoslovni teoretiki poudarjajo, da so slike reprezentativne in jih ni mogoče »brati« kot stavek ali knjiga. Možgani sliko “berejo” drugače in ni mogoče oblikovati pravil, ki bi delovala za slike, tako kot pravila slovnice in črkovanja veljajo za besede. S pisnim jezikom je celo nesmiseln stavek smiseln, če ga uporabimo kot primer kršitve pravila: »John apple a rdeče je pojedel«.
Previdnejši pristop priznava naraščajoč pomen in status vizualnega besedišča. Poudarja, da so slike in besede skupaj lahko včasih najmočnejša oblika komunikacije. Slike pa so še vedno nujno odvisne od pisnega besedišča. Slika je morda »vredno tisoč besed«, vendar se je spomnimo le, če o njej razmišljamo z besedami.