Vitriolesna retorika je vrsta govora ali diskurza, ki je zajed in jedka v svoji kritiki zaznane narobe. Takšni govori ali spisi so lahko usmerjeni na posameznike, skupine ali pojave. V tem smislu je zelo podobna nasilni retoriki, čeprav ni poziv k nasilju. Ostrost kritike izvira namesto iz besed, ki se uporabljajo za opis problema.
Retorika je oblika diskurza, ki skuša druge prepričati o stališču ali ideji. Uporablja se lahko v govorih ali v pisni obliki, vendar je v obeh oblikah enosmerno stališče, ki ne vključuje razprave. To pomeni, da bo neka retorika dovolila govore in nasprotne govore. Namen takšne retorike je prepričati ljudi, da nekaj sledijo, nekaj glasujejo, nekaj opustijo ali celo nekaj uničijo.
Izraz “vitriolna retorika” izhaja iz “vitriol” zaradi svoje jedke narave. Vitriol je zgodovinsko ime za žveplovo kislino, ki se uporablja že od časov Dioskorida in Plinija Starejšega. Zdi se, da uporaba izraza v retoriki izvira iz sredine 19. stoletja.
Nasilna retorika se od vitriolske retorike razlikuje po tem, da poziva k nasilju nad tarčo, bodisi figurativno ali dejansko. Jedka narava vitriolske retorike pomeni, da retorik uporablja drugačen niz ciljev in jezikovnih orodij. Glavni namen tovrstnega diskurza je z besedami uničiti tarčo, zaradi česar je bližje satiri, vendar brez humorja.
Razprava je lahko zagrizena, ne da bi bila jedljiva retorika. Zagrizena retorika ne vleče udarcev, ko gre za kritiziranje nečesa, kot je družbena neenakost ali slabo vedenje drugih. V politiki se pogosto uporablja za kritiziranje opozicijske politike in oblikovalcev politik. Ko je narejeno dobro, kritika odpravi vse napake tarče; če je storjeno slabo, se zdi, da gre le za niz žalitev.
Tisto, kar popelje jedljivo retoriko korak naprej, je uporaba ostrega jezika, ki presega bledo. To vključuje strupen jezik, ki resnično žali nasprotnike, ljudi in kritizirane koncepte. Gre za aktiven poskus žalitve. To pomeni, da je retorik pri oblikovanju svojega govora posebej izbral besede, ki so namenjene prizadetosti in provokaciji.
Uporaba takega jezika vpliva na druge in tu se pogosto povezuje z nasilno retoriko. Čeprav ni neposrednih pozivov k dejanju, so hude besede zasnovane tako, da vžgejo odzive pri ljudeh, ki so bodisi občutljivi na ta vprašanja bodisi že nasprotujejo ideji ali osebi. To pomeni, da se lahko retoriku očita, da ga je podtaknilo, če se proti tej organizaciji ali posamezniku naredi nekaj nasilnega.
Nekateri se sprašujejo, zakaj se tak jezik tolerira v glavnem tisku, na televiziji in med ljudmi, ki naj bi bili vzorniki. V mnogih državah lahko retoriki uporabljajo tako vnetljiv jezik, ker so zaščiteni z zakoni o svobodi govora in ker ne pozivajo k neposrednemu ukrepanju ali nasilju nad drugimi. Kje je treba potegniti mejo med sprejemljivim in nesprejemljivim govorom, je v večini družb nenehna razprava.