Tehnologija Vitaphone je bil proces, zasnovan za prenos zvoka v svet filma. Sestavljen je iz diska, ki naj bi se predvajal, ko je projektor prikazal film, ki je izkušnji dodal zvok. Vitaphone je bil zadnja metoda zvoka na disku, uporabljena v Hollywoodu, saj se je izkazalo, da je tiskanje zvoka neposredno na film veliko bolj učinkovita in učinkovita metoda ustvarjanja filmov z zvokom. Zahvaljujoč prizadevanjem zaščitnikov je mogoče videti številne filme Vitaphone, včasih pa celo gledati te filme, ki so projicirani prek sistema Vitaphone.
Sistem Vitaphone je bil sestavljen iz filmskega projektorja, pritrjenega na predvajalnik plošč. Ko je projektorist namestil film, je film skrbno sinhroniziral na mesto na zapisu, poslanem s filmom, tako da bi ob vklopu projektorja povzročil vrtenje predvajalnika plošč, s čimer bi v teoriji ustvaril sinhronizirano sliko. s spremljajočim zvokom.
Ta sistem je veljal za velik napredek, saj je bil ob pravilni sinhronizaciji precej učinkovit, uporaba ojačanja pa je omogočila, da je zvok slišen v celotnem gledališču. To je bila velika izboljšava v primerjavi s prejšnjimi sistemi, v katerih sta bila projektor in gramofon popolnoma ločena ali pa je bil zvok slabo ojačan, če sploh, zaradi česar je občinstvo težko slišalo. Uporaba tehnologije Vitaphone je studiu Warner Brothers, ki je bila v njegovi lasti, omogočila ustvarjanje nepozabnih zvočnih slik, kot je The Jazz Singer.
Tehnologijo so razvili v Bell Laboratories, preden jo je kupil Warner Brothers, ki je naredil nekaj prilagoditev, preden je opremo Vitaphone množično prodal lastnikom gledališč. Ko je prišlo do porasta zvoka na filmu, so bila številna gledališča izjemno razočarana, saj so že vlagali v drago opremo Vitaphone, ki je bila zdaj ničvredna. Povpraševanje po zvočnikih je zagotovilo, da se bodo morali gledališki operaterji nadgraditi, če želijo ohraniti zadovoljstvo svojih strank, trend nenehnega ozvočenja pa se nadaljuje še danes.
Sistemi Vitaphone niso uspeli, ker so imeli številne pomanjkljivosti. Po eni strani je bilo precej težko distribuirati filme Vitaphone, saj so morali distributerji poskrbeti, da je bil vsak film poslan z diskom, projekcijci pa so morali biti vešči sinhronizacije. Poleg tega je bilo izjemno težko urejati slike Vitaphonea, v nasprotju z zvokom na filmu, kar pomeni, da so uredniki in režiserji dajali veliko prednost zvoku na filmski tehnologiji.