Vitamin D25 je skrajšano ime za 25-hidroksi-vitamin D, eno od dveh vrst vitamina D, ki ju je mogoče izmeriti s krvnim testom. Ko zdravnik naroči krvni test, bo analiziran vitamin D25, včasih pa bo ocenjena tudi druga oblika vitamina D, imenovana 1,25D-dihidroksi-vitamin D (D1,25). Vitamin D25, znan kot neaktiven element v telesu, včasih imenujemo predhormon, ker se pretvori v hormon D1,25. Ta proces pretvorbe poteka v ledvicah, aktivna oblika D1,25 pa pomaga nadzorovati nivoje kalcija in fosfata v telesu.
Dve glavni sestavini vitamina D25 sta D3, imenovan tudi holekarciferol, in D2, imenovan tudi ergokalciferol. Človek zaužije naravni D3, ko jedo živalsko hrano, kot so mastne ribe in jajčni rumenjaki, medtem ko sintetični D3 pogosto dodajamo jogurtu in mleku ter kruhu in žitom. D3 se lahko pridobi tudi z izpostavljenostjo sončni svetlobi. D2 prihaja iz rastlinske hrane, kot so gobe.
Zdravniki naročijo analizo krvi za vitamin D, ko sumijo, da ima bolnik pomanjkanje ali težave z obščitnicami, ki igrajo vlogo pri pretvorbi vitamina D25 v vitamin D1,25. Ko so ravni vitamina D25 nizke, bolnik morda ne dobi dovolj D3 in D2 iz prehranskih virov in/ali sonca. Nizke ravni lahko pomenijo tudi, da ima bolnik težave z absorpcijo vitamina D25, tudi če jemlje zadostne količine. Visoke ravni te vrste vitamina D včasih kažejo, da bolnik zaužije preveč vitamina v obliki dodatkov.
Ko zdravnik naroči sočasno preiskavo vitamina D1,25 in rezultat pokaže nizko vrednost, se bolnika oceni za ledvično bolezen ali težave s obščitnicami. Ko je vrednost D1,25 zelo visoka, so lahko vzrok nekatere bolezni, vključno z limfomom in avtoimunskim stanjem, imenovanim sarkoidoza. V primerih, ko je vrednost vitamina D25 zelo nizka in je vitamin D1,25 zelo visoka, zdravniki poskušajo ugotoviti, kateri bolezenski proces bi lahko povzročil rezultate. Dodatnim vitaminom D se je treba izogibati, dokler zdravnik ne razume vzroka zelo nizkega vitamina D25 v kombinaciji z zelo visokim D1,25.
Razmerje med obema oblikama vitamina D je zapleteno. Brez testiranja obeh elementov diagnoze ni mogoče doseči. Poleg tega so pri sumu na malabsorpcijo vitamina D lahko kriva nekatera zdravila, vključno z antikonvulzivi fenitoin in fenobarbital ter antibiotikom rifampicin.