Visoka nemščina je vrsta nemščine, ki se govori v srednji in južni Nemčiji, Avstriji in Švici. Govori se tudi na območjih drugih evropskih držav, vključno s Poljsko, Italijo, Francijo in Belgijo. “Visoka” se ne nanaša na kakršno koli zaznano superiornost, čeprav mnogi domnevajo, da se, temveč na nadmorsko višino območij v Nemčiji, kjer se govori. V nasprotju je z nizkonemščino ali nizkosaksonsko različico standardne nemščine, ki se govori v severnem delu države in na Nizozemskem.
Ta vrsta nemščine ni narečje, temveč sorta z veliko različnimi lastnimi narečji. Standardizirana oblika nemščine, ki se uporablja v literaturi in formalnih situacijah po vsej Nemčiji in Avstriji, imenovana Hochdeutsch – dobesedno “visoko nemški” – je eno narečje. V angleščini se izraz ne uporablja pravilno za označevanje te standardizirane nemščine, saj zajema veliko širšo skupino govornih slogov.
Različna narečja lahko razdelimo v dve skupini: srednjenemško, ki se govori v osrednji Nemčiji, pa tudi v Luksemburgu, Belgiji ter delih Francije in Švice; in zgornjonemščino, ki se govori v južni Nemčiji, Avstriji in območjih Italije. Standardna nemščina izhaja iz srednjenemškega narečja. Druga narečja vključujejo pensilvansko nizozemščino v Združenih državah in nekatera narečja švicarske nemščine ali Schweizerdeutsch. Jidiš, ki ga govorijo aškenaški Judje po vsem svetu, se je razvil iz visokonemškega narečja preteklosti.
Kljub svojemu imenu celo standardna nemščina obsega številne slovnične in govorne sloge. Na splošno je med regijami enako, kar zadeva pisanje, vendar se izgovorjava in besedišče pogosto bistveno razlikujeta, slovnične razlike med regijami pa niso nezaslišane. Standardno nemščino je najbolje razumeti kot pisni jezik, saj se je tako razvil. Na regionalne razlike pogosto vplivajo druga visokonemška narečja na tem območju.