Višinomer je naprava za merjenje višine, ki jo uporabljajo planinci, padalci, piloti, sateliti in mnogi drugi. Splošni namen naprave je povedati svojemu človeku ali uporabniku stroja, koliko je dvignjena od morske gladine. To funkcijo izvaja na enega od dveh načinov: bodisi z merjenjem lokalnega zračnega tlaka z barometrom ali z odbijanjem radarja od cilja.
Ljudje že nekaj stoletij vedo, da se lahko tanek stolpec živega srebra, pritrjen na odprt rezervoar, uporablja za merjenje atmosferskega tlaka. Majhne spremembe atmosferskega tlaka so označene z nivojem živosrebrovega stolpca. Ta običajni instrument se imenuje barometer.
Na nadmorski višini se zračni tlak enakomerno spreminja z nadmorsko višino. Ko pa se višina poveča, se zračni tlak zmanjša. Torej vsakih 27 m, ko se človek dvigne nad morsko gladino, se zračni tlak zmanjša za približno milibar, enoto tlaka, ki jo je mogoče izmeriti v palcih živega srebra. Na ta način se lahko barometer uporablja kot višinomer. Ker je odvisen od zračnega tlaka, ki se enakomerno spreminja z naraščajočo nadmorsko višino, naprava, ki uporablja živo srebro ali celo naprednejši aneroidni barometer, ni popolnoma natančna, zlasti na višjih nadmorskih višinah. Za uporabo na visokih nadmorskih višinah in na katerem koli področju, kjer je zaželena visoka natančnost, se uporablja radarski višinomer.
Visoko natančni radarski višinomer deluje tako, da meri prehodni čas radijskega valovanja med tarčo in letalom ali satelitom. To omogoča meritve na visoki nadmorski višini in stopnjo natančnosti, ki je nemogoča z napravami, ki temeljijo na barometru. Tisti, ki so odvisni od radarja, lahko merijo tudi natančne višine naravnih objektov, kot so gore ali oceanski valovi.
Radarska altimetrija je bila uporabljena za preverjanje obstoja redkih “čudnih valov”, oceanskih valov, ki so nekajkrat višji od drugih valov. Uporabljajo se tudi v vseh vrstah letalske navigacije in omogočajo pilotom nemoteno pristajanje svojih letal. S to metodo so bili natančno izmerjeni tudi najvišji vrhovi na svetu.