Virus H1N1 je virus gripe tipa A in je najpogostejši povzročitelj gripe pri ljudeh. Leta 2006 so na primer vrste gripe H1N1 povzročile približno 50 % vseh primerov gripe. Medtem ko je večina sevov virusa H1N1 relativno neškodljiva, je bilo več primerov, ko je prišlo do izbruhov bolj virulentnega seva H1N1. Takšni izbruhi so bili nazadnje opaženi v letih 1918 in 2009.
Nekateri sevi virusa H1N1 so endemični pri ljudeh, drugi pa pri prašičih ali pticah. Zadnji dve pogosto imenujemo prašičja in ptičja ali ptičja gripa. Znano je, da različni sevi virusa človeške gripe H1N1 povzročajo velik odstotek sezonskih epidemij gripe, ki se pojavljajo v hladnejših mesecih vsakega leta. Te sezonske epidemije v večini primerov niso nevarne, razen za zelo mlade ali zelo stare.
Prvi izbruh pandemije gripe H1N1 se je zgodil leta 1918. Ta izbruh gripe tipa A se je takrat imenoval španska gripa, vendar to ni bilo zato, ker je bilo znano, da virus izvira iz Španije. Namesto tega se je ime obdržalo, ker je bila Španija edina država v Evropi, ki ni zatrla novic o tisočih moških, ki so umrli zaradi gripe med bojevanjem v prvi svetovni vojni. Druge države so menile, da bi bile novice preveč demoralizirajoče.
Pandemija španske gripe leta 1918 je v približno dvanajstih mesecih ubila od petdeset do sto milijonov ljudi. Menijo, da je bil ta sev virusa H1N1 še posebej virulenten, ker je povzročil citokinsko nevihto. To se zgodi, ko povišane ravni citokinov ustvarijo povratno zanko, ki povzroči, da se imunski odziv na virus stopnjuje skoraj neskončno. V primeru španske gripe je to povzročilo množično migracijo imunskih celic v pljuča, kar je povzročilo obsežno poškodbo pljuč, ki je bila običajno usodna.
Mladi odrasli so bili med pandemijo španske gripe leta 1918 bolj izpostavljeni tveganju smrti kot otroci ali starejši. Domneva se, da je tako, ker so bili mladi odrasli najbolj sposobni vzpostaviti močan imunski odziv, ki je bolj verjetno vodil do citokinske nevihte. Šibkejši imunski sistem zelo mladih in zelo starih jim je zagotovil določeno stopnjo zaščite.
Leta 2009 so poročali o novem izbruhu virusa H1N1. Ta novi sev virusa gripe H1N1, ki so ga sprva imenovali prašičja gripa, je bilo potrjeno, da gre za prerazporeditev genov iz štirih sevov gripe tipa A. Štirje sevi vključujejo enega, za katerega je znano, da je endemična pri ljudeh, pa tudi en sev aviarne gripe in dva različna seva prašičje gripe. Svetovna zdravstvena organizacija je 1. junija 1 izbruh H11N2009 uradno razglasila za pandemijo, pri čemer je opozorila, da je bila razglasitev posledica hitrega širjenja virusa in ne tveganja umrljivosti.
Okužba s sevom gripe H1N1 povzroča pričakovane simptome gripe, kot so zvišana telesna temperatura, mrzlica, glavobol, bolečine v mišicah in sklepih ter utrujenost. Poročali so tudi o bruhanju in driski, kašljanju in izcedek iz nosu. Majhni otroci, starejši, nosečnice in ljudje z zdravstvenimi stanji, kot so astma, bolezni srca in sladkorna bolezen, imajo lahko povečano tveganje za resne simptome virusa H1N1.
Pandemija H2009N1 iz leta 1 izvira iz Mehike, kjer se domneva, da je virus morda krožil med prebivalstvom več mesecev, preden se je razširil v druge države. Raziskave kažejo, da je ta specifični sev virusa H1N1 krožil med prašiči v Severni Ameriki in Evropi že nekaj let, preden je bil prenesen na ljudi. Menijo, da je kroženje virusa med različnimi populacijami prašičev olajšalo obsežno mutacijo, ki jo je ta sev doživel.