Navidezni naslov je podoben hišnemu ali poslovnemu naslovu, le da kaže na fizično lokacijo navideznega pomnilnika. Eden od razlogov, zakaj je potreben navidezni naslov, je, ker navidezni pomnilnik deluje kot fizični pomnilnik, vendar ni, in računalnik mora vedeti, kje je mogoče dostopati do pomnilnika. Drug razlog je, da seznam naslovov prikazuje, kako se pomnilnik uporablja, kar olajša upravljanje pomnilniške particije. To se lahko uporablja tudi za snemanje omrežnih naslovov prek navideznega omrežja, ker ni drugih povezav, ki bi povezovale računalnike.
Številni računalniki imajo navidezni pomnilnik, ki poveča skupno količino pomnilnika v računalniku, prihaja pa iz fizične strojne opreme, kot je centralna procesna enota (CPU), čeprav ni iz fizičnega pomnilniškega čipa. Za pomoč pri dostopu seznam navideznih naslovov beleži izvor navideznega pomnilnika. Če sledite tem seznamu, lahko računalnik zlahka najde fizično lokacijo pomnilnika, kar olajša računanje.
Medtem ko navidezni pomnilnik deluje kot fizični pomnilnik, je treba za uporabo navideznega pomnilnika dostopati do fizičnega območja, ki simulira pomnilnik. Zaradi tega je navidezni seznam naslovov potreben, če želi računalnik vedeti, kje najti pomnilnik. Če računalnik ne najde fizičnega naslova, je navidezni pomnilnik neuporaben, saj vanj ni mogoče ničesar shraniti.
Pomnilnik ima različne ravni dostopa, navidezni seznam naslovov pa podrobno opisuje, kako se pomnilnik trenutno uporablja. Večina pomnilnika v računalniku je javna, kar pomeni, da je v pomnilniški prostor mogoče shraniti karkoli, kar računalniku omogoča enostavno obdelavo in shranjevanje. Če je pomnilnik zaseben ali se uporablja za particijo, bo seznam naslovov zagotovil, da računalnik ne uporablja tega pomnilnika, razen za potrebe, ki neposredno odražajo namen particije. Na primer, če je particija narejena za delovne datoteke, se lahko na particijo shranijo samo delovne datoteke.
Seznam virtualnih naslovov se običajno uporablja za navidezni pomnilnik, lahko pa se uporablja tudi za navidezno omrežje. Ta vrsta omrežja tradicionalno ni povezana z žicami ali prek običajnih brezžičnih povezav, temveč prek virtualnih povezav, ki povezujejo računalnike. V tem primeru seznam naslovov predstavlja fizično lokacijo vsakega računalnika v omrežju, tako da lahko računalniki ostanejo povezani.