Virtualizacija strojne opreme je sistem, ki uporablja en procesor, da deluje, kot da bi bilo več različnih računalnikov. To ima dva glavna namena. Eden od njih je zagon različnih operacijskih sistemov na isti strojni opremi. Drugi je omogočiti več kot enemu uporabniku uporabo procesorja hkrati. Čeprav virtualizacija strojne opreme prinaša tako logistične kot finančne prednosti, še vedno obstajajo nekatere praktične omejitve.
Ime virtualizacija strojne opreme se uporablja za pokrivanje vrste podobnih tehnologij, ki opravljajo isto osnovno funkcijo. Strogo gledano bi jo morali imenovati virtualizacija, podprta s strojno opremo. To je zato, ker procesor sam opravlja del virtualizacijskega dela. To je v nasprotju s tehnikami, ki temeljijo izključno na programski opremi.
Oba glavna proizvajalca procesorjev ali “čipov” imata lastne nastavitve za virtualizacijo strojne opreme. Intel je znan kot Intel® VT ali IVT. Sistem naprednih mikro naprav je znan kot AMD-V™. Druga uporabljena imena vključujejo pospešeno virtualizacijo, navidezni stroj strojne opreme ali izvorno virtualizacijo.
Primarna uporaba virtualizacije strojne opreme je omogočiti več uporabnikom dostop do procesorja. To pomeni, da ima lahko vsak uporabnik ločen monitor, tipkovnico in miško ter samostojno poganja svoj operacijski sistem. Kar zadeva uporabnika, bo dejansko izvajal svoj računalnik. Ta nastavitev lahko znatno zmanjša stroške, saj si lahko več uporabnikov deli isto osnovno strojno opremo.
Za nekoga, ki dostopa do računalnika prek virtualizacije strojne opreme, lahko rečemo, da izvaja navidezno namizje. Obstaja tveganje, da lahko to povzroči zmedo. To je zato, ker se besedna zveza virtualno namizje uporablja tudi za opis funkcij v nekaterih operacijskih sistemih, ki uporabniku omogočajo učinkovito razširitev namizja na zaslonu preko vidnega območja na zaslonu.
Za virtualizacijo strojne opreme obstaja nekaj pomembnih omejitev. Ena je, da za izvedbo virtualizacije še vedno potrebuje namensko programsko opremo, kar lahko prinese dodatne stroške. Druga je, da glede na način izvajanja virtualizacije morda ne bo tako enostavno dodati dodatne procesorske moči pozneje, kot in ko bo to potrebno.
Morda je največja pomanjkljivost ta, da ne glede na to, kako učinkovito je virtualizacija izvedena, največje procesorske moči čipa ni mogoče preseči. To pomeni, da ga je treba razdeliti med različne uporabnike. Ali je to težava, je odvisno od vrste aplikacij, ki jih izvajajo: sistem je bolj primeren za dejavnosti, kot sta brskanje po spletu in obdelava besedil, kot za dejavnosti, kot je urejanje videoposnetkov, ki porabijo več procesorske moči.