Bilo je čas, ko je organizacija, ki je iskala spletno gostovanje, morala izbirati med skupnim strežnikom in namenskim strežnikom. To bi lahko bila težka izbira, ker je namensko gostovanje ponujalo strežnik, do katerega je imela dostop samo ena organizacija – zagotavljanje pomnilnika, pasovne širine in popoln nadzor –, bi lahko bilo izjemno drago. Po drugi strani je strežnik v skupni rabi običajno pomenil souporabo pomnilnika in virov pasovne širine ter naslova IP. Če bi se nekdo drug na strežniku izkazal za vir virov ali preplavil internet z neželeno pošto, bi se lahko znašel blokiran brez lastne krivde, saj so ponudniki internetnih storitev ciljali na pošiljatelja neželene pošte, ki si deli svoje področje. Virtualizacija strežnika uporablja programsko opremo, da en strežnik deluje, kot da bi bil več ločenih strežnikov, kar rešuje težavo.
Virtualizacija strežnika, znana tudi kot navidezni namenski strežnik (VDS) ali navidezni zasebni strežnik (VPS), je cenejša od namenskega strežnika in rešuje težave z delitvijo virov skupnega strežnika tako, da sredstva dodeli vsakemu naročniku in vsakemu navideznemu strežniku omogoči, da izvajajte popolnoma ločeno od drugih, po želji celo izvajajte ločene operacijske sisteme. Virtualizacija strežnika ima aplikacije tudi znotraj organizacij, saj lahko omogoči, da se naloge in procesi, ki niso združljivi, izvajajo na istem strežniku popolnoma brez interakcije ali prekrivanja, zaradi česar je uporaba strežnika učinkovitejša. Druga prednost virtualnih strežnikov je omogočanje redundance znotraj enega kosa strojne opreme. Drugi virtualni strežnik bi lahko vseboval vzorčno aplikacijo in/ali iste podatke za uporabo kot varnostno kopijo v primeru okvare.
Virtualizacijo strežnika je mogoče izvesti na tri različne načine. Prvi se imenuje popolna virtualizacija ali model navideznega stroja; drugi kot paravirtualizacija ali model paravirtualnega stroja (PVM); in tretja se imenuje virtualizacija na ravni OS ali virtualizacija na ravni OS (operacijski sistem). Model navideznega stroja zahteva programsko opremo hipervizorja, ki deluje kot platforma za operacijske sisteme virtualnih strežnikov ter jih ohranja ločene in neodvisne, kar zahteva veliko procesorske moči. Model PVM omogoča, da se virtualni strežniki zavedajo drug drugega in usklajujejo uporabo virov. Pri virtualizaciji strežnikov na ravni OS obstaja samo en gostiteljski OS in virtualni strežniki so gostje, kar pomeni, da morajo biti vsi ločeni in delovati v istem operacijskem sistemu, vendar omogoča, da je sistem učinkovitejši.