Spekter vidne svetlobe je razpon svetlobe, ki je vidna človeškemu očesu in je odgovorna za barve, ki jih vidimo. Spekter je sestavljen iz svetlobnih valov v razponu od približno 700 nanometrov do 400 nanometrov. Zunaj tega spektra vidne svetlobe, na spodnjem koncu frekvenc, je infrardeča svetloba. Na višjem koncu je nevidna svetloba znana kot ultravijolična.
Na samem spektru vidne svetlobe vsaka barva, ki jo vidi človeško oko, predstavlja nekoliko drugačno valovno dolžino svetlobe, glavne deli teh valovnih dolžin pa lahko vidimo kot mavrico. V fiziki je valovna dolžina opredeljena kot razdalja od točke vzdolž vala do naslednje podobne točke, običajno merjena med grebeni ali koriti. Valovna dolžina na spodnjem koncu bo odtenek rdeče. V sredini bodo valovne dolžine predstavljene kot zelena ali modra, na zgornjem koncu pa z odtenkom vijolične.
Bela svetloba nastane, ko se vse valovne dolžine vidnega spektra združijo skupaj. Je najpogostejša oblika vidne svetlobe. Črna je seveda odsotnost vidne svetlobe. Belo svetlobo lahko razdelimo in ločimo na različne valovne dolžine ali pa se svetloba absorbira in odbije nazaj le pri določenih valovnih dolžinah.
Odsev določenih valovnih dolžin vzdolž vidnega spektra je način, kako se barve najpogosteje vidijo. Na primer, če oseba gleda knjigo z rdečo naslovnico, dejansko vidi odsev rdečih svetlobnih valov, ki so usmerjeni nazaj k njim. Druge valovne dolžine na vidnem spektru se absorbirajo v platnico knjige. Gledalcu se vrača le rdeča, ki je valovna dolžina nižje frekvence. Če bi bila naslovnica knjige črna, bi to pomenilo, da se valovi v vidnem spektru ne odbijajo.
Čeprav obstajajo stvari, kot so infrardeči detektorji in ultravijolična svetloba, ki razkrijejo slike, ki si jih ljudje lahko ogledajo, ti v resnici ne omogočajo ljudem, da bi videli onstran vidnega spektra. Namesto tega ta orodja preprosto zagotavljajo ekvivalent vidnega spektra z uporabo lažnih barvnih slik. To posameznikom pomaga razumeti, da v vesolju obstajajo druge valovne dolžine svetlobe, ki jih ni mogoče videti, in lahko pomaga razložiti stvari, kot so vremenski vzorci in astronomska opazovanja. Takšne tehnike se uporabljajo tudi v forenziki za odkrivanje organskega materiala, ki ga sicer ne bi bilo mogoče videti.
Čeprav nekatere oblike svetlobe sodijo izven vidnega spektra, to ne pomeni, da nimajo vpliva na žive organizme. Ultravijolična svetloba je na primer pogosto odgovorna za nastanek sončnih opeklin in poškodb kože, lahko pa je tudi koristna. Ultravijolična svetloba se pogosto uporablja za zdravljenje sezonske afektivne motnje pri ljudeh in se uporablja v drevesnicah za spodbujanje rasti vegetacije.