Davek na vice, včasih imenovan tudi davek na greh, je pogovorno ime za davek na razkošje, ki se obračunava na predmete, ki veljajo za nemoralno razkošje. Namen vicedavka je lahko dvojni; pogosto se uporablja za financiranje posebnega projekta in odvrača od porabe ciljnega »vice«. Nekateri pogosti primeri razvad, ki so lahko obdavčeni, so cigarete, alkohol in igre na srečo.
V nekaterih primerih se prihodki, zbrani od davka na vice, uporabijo za financiranje programov, povezanih z obdavčeno postavko ali vedenjem. Na primer, davek, zaračunan na tobak, se lahko uporabi za financiranje javnih izobraževalnih programov proti tobaku ali za zdravljenje bolezni, povezanih s tobakom. Na ta način davek na vice služi za preprečevanje nekaterih družbenih težav, ki so posledica »poroka«.
V drugih primerih se prihodki od davkov na namestnike uporabljajo v korist skupnosti na druge načine, ki niso nujno povezani z obdavčeno postavko. Mesto lahko na primer uporabi davek na vice za financiranje gradnje nove šole ali stadiona. Nekateri trdijo, da lahko mesto, v katerem se veliko prebivalcev prepusti določeni razvadi, kot je univerzitetno mesto, kjer je močno pitje, koristi od davka na vice, ker zahteva povečano vzdrževanje mesta in kazenski pregon.
Relativno nova ideja za davek na vice, ki je še ni implementirana, je tako imenovani “davek na maščobe” na nezdrave prigrizke. Ta hipotetični davek, ki ga je potrdila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), bi bil uporabljen za subvencioniranje bolj zdrave hrane, ki bi jo dal na voljo širšemu krogu ljudi, pa tudi za izobraževanje javnosti o pomenu njihove izbire hrane. To ponazarja glavno idejo, ki stoji za davkom na vice: v svobodni družbi se ljudje lahko odločijo za legalne dejavnosti, ki lahko negativno vplivajo na širšo skupnost, vendar davek na greh zagotavlja, da ima družba tudi koristi od njihovih odločitev.