VHS-C je format za kompaktne video kasete VHS. Uveden je bil kot način za zmanjšanje velikosti domačih kamkorderjev, ki so prej zahtevale prostor za shranjevanje velikih kolutov filma ali traku, ki so imeli omejen čas snemanja. Čeprav se še vedno uporablja, so format v veliki meri nadomestili digitalni formati.
Format VHS-C je Panasonic lansiral leta 1982, da bi zadovoljil dva tržna razvoja. Prvič, obstajalo je povpraševanje po manjših in s tem bolj prenosnih videokamerah za uporabo s strani potrošnikov. Drugič, format VHS se je začel pojavljati kot najbolj priljubljen format za domače naprave za snemanje videa. Obstaja nekaj trditev, da je Panasonic prvotno razvil format VHS-C za uporabo v prenosnih videorekorderjih, vendar ni jasno, koliko resnice je v tem.
Tehnologija snemanja kasete VHS-C je enaka kot kaseta VHS polne velikosti z uporabo iste vrste in velikosti traku. Kaseta je približno 25 % skupne velikosti polne VHS kasete, saj meri 2.3 x 3.6 x ,8 palca (5.8 x 9.2 x 2 centimetra). Kaseta lahko snema do 40 minut v standardnem formatu in 120 minut v formatu razširjenega predvajanja, ki ima nižjo kakovost slike.
Ena od glavnih prodajnih točk formata VHS-C je bila, da za predvajanje na televizijskem sprejemniku ni potrebna nobena pretvorba. To je zato, ker lahko uporabniki preprosto vstavijo kaseto v adapter, ki je enake oblike in velikosti kot standardni VHS trak, in jo predvajajo v napravi VHS. Adapter deluje izključno mehansko, namesto da pretvarja vsebino. Trak preprosto zavije v pravo dolžino in položaj za predvajalnik VHS.
Format je sčasoma izgubil svojo privlačnost s pojavom digitalnih snemalnih formatov. Ti vključujejo Mini-DV, ki je sprva uporabljal kasete. Kasneje je snemanje na trak izgubilo še večjo privlačnost zaradi povečane priljubljenosti snemalnih formatov, ki so uporabljali optične diske ali celo majhne trde diske. Ta premik v tržnih trendih je bil otežen s široko uporabo DVD predvajalnikov s strani potrošnikov, zaradi česar so bile diskovne kamere bolj privlačne.
Čeprav je VHS-C izgubil veliko priljubljenost, ga še vedno podpira industrija zabavne elektronike. Nove kamere VHS-C so na voljo od leta 2011 za nekaj sto dolarjev, na voljo pa so tudi cenejši rabljeni modeli. Tudi če in ko format izgubi kakršno koli privlačnost na večjih trgih, je možno, da bo njegova nizka cena pomenila preživetje na trgih v razvoju.