Izraz VHS se nanaša na format Video Home System za snemanje videa, ki ga je razvilo japonsko podjetje JVC. Takrat je bil to velik napredek za potrošnike, saj je moč snemanja in predvajanja videa dala v roke javnosti in se hitro razširila v večino domov. Ljudem je dala tudi možnost snemanja televizijskih programov za poznejši ogled. Slike in zvok so snemali na video kasete s kamero ali napravo, znano kot videorekorder ali videokaseto, ki je lahko posnetke predvajala tudi na televiziji za ogled.
Format VHS je prvič predstavil JVC leta 1976, da bi konkuriral podobnemu sistemu, ki ga ponuja Sony, znan kot Betamax. Nekaj časa sta bila oba formata med seboj konkurenčna, vendar so potrošniki dali prednost sistemu VHS, ker je ponujal daljši čas predvajanja, hitrejše previjanje nazaj in naprej ter je bil cenejši za nakup. Poleg tega je JVC dovolil drugim, da uporabljajo svojo tehnologijo VHS za majhno licenčnino, zaradi česar je postala bolj priljubljena med proizvajalci vnaprej posnetih filmov in drugih zabavnih kaset. Zahvaljujoč tem dejavnikom je VHS v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja postal prevladujoči snemalni format za kasete in videorekorderje, ki so se uporabljali v večini domov, vse do konca 1980. stoletja, ko so digitalni video diski (DVD-ji) postali vodilna tehnologija.
Pred razvojem in širjenjem sistema VHS potrošniki niso imeli možnosti snemanja lastnih izvirnih video slik ali snemanja televizijskih oddaj, ki bi jih lahko gledali. Širjenje te tehnologije je bilo velik napredek in je utrlo pot za prihodnji razvoj. Spremenil je tudi način, kako so potrošniki uporabljali televizijo in filme, kar jim je omogočilo večji nadzor nad izbiro gledanja. Prvič je bilo mogoče filme kupiti ali izposoditi za ogled doma, namesto da bi čakali, da jih predvaja televizijski kanal.
Tipična video kaseta VHS, ki se običajno imenuje videokaseta, je vsebovala približno 1,410 čevljev (430 m) magnetnega traku v zajetnem plastičnem ohišju; odvisno od hitrosti snemanja lahko shrani od 2 do 6 ur videa. Ljudje bi lahko snemali video posnetke pomembnih dogodkov s prenosnimi video kamerami, znanimi kot kamere. Številni modeli videokamer so imeli tudi možnosti predvajanja, ko so bili priključeni na televizijo; posnetke si lahko ogledate tudi z gledanjem kasete v videorekorderju. Videorekorder sam je lahko snemal video, kot so televizijske oddaje in filmi, iz televizijskega signala, s čimer je gledalcem omogočil snemanje enega programa med gledanjem drugega ali ko so odsotni od doma. Videorekorder je bil uporabljen tudi za predvajanje in ogled posnetih programov ter vnaprej posnetih medijev.