Vhodna hipoteza je hipoteza o usvajanju drugega jezika, ki jo je razvil Stephen Krashen, ki pravi, da učenec jezika pridobi največ koristi od prejemanja jezikovnega vložka, ki presega njegov trenutni medjezik ali raven slovničnega razumevanja. Ta vrsta vnosa je znana kot razumljiv vnos ali “i + 1”, kjer se “i” nanaša na učenčev medjezik. Po Krashenovem mnenju je razumljiv vnos najverjetneje pridobljen z interakcijo z drugim govorcem jezika.
V nekaterih pogledih je vhodna hipoteza dokaj intuitivna. Nekdo, ki razume le nekaj osnovnih stavkov kitajščine, ne bo imel veliko koristi od poslušanja znanstvenega diskurza v kitajščini, saj bo nerazumljiv. Prav tako nekdo, ki skoraj tekoče govori italijanščino, ne bo pridobil veliko slovničnega znanja iz otroške slikanice, ker ne bo vnašala novih slovničnih lastnosti.
Krashen pa se za svojo trditev opira na bolj zapletene teorije o usvajanju drugega jezika. Medjezična hipoteza navaja, da učenci pridobijo slovnične značilnosti jezika v predvidljivem vrstnem redu in da ima učenec v vsakem trenutku notranje skladen slovnični okvir, znan kot medjezik. Ko učenec napreduje, postaja medjezik vse bolj podoben dejanski slovnici ciljnega jezika. Vhodna hipoteza pravi, da vnos za eno stopnjo bližje ciljnemu jeziku – ali i + 1 vnos – pomaga učencu pridobiti naslednji niz slovničnih lastnosti. Vendar pa ni dovolj, da učenec pasivno sprejema razumljive informacije; on ali ona mora nato analizirati nove podatke, da bi premaknil medjezik naprej.
Vhodna hipoteza pravi, da je najboljši način za učence, da zberejo razumljive informacije, skozi nekakšen komunikacijski proces poskusov in napak. Učenec išče sogovornike, ki spreminjajo svoj govor, dokler ne postane razumljiv učencu. Pri tem procesu lahko pomaga neverbalna komunikacija, na primer s kretnjami in povratnimi informacijami učenca. Ko je proces uspešen, učenčev medjezik raste, da se prilagodi novim slovničnim značilnostim, ki jih je opazil.
Krashen trdi, da proizvodnja ali produkcija govora nima veliko ali nič pomena pri usvajanju drugega jezika. Mnogi drugi raziskovalci pa so kritizirali to stališče, češ da morata naprednejše učenje jezikov in sintaktična obdelava priti skozi proces poskusov in napak ne le pri razumevanju, ampak tudi pri govoru. Jezikovni izhod omogoča govorcu, da preizkusi svoje slovnične hipoteze in jih spremeni, če komunikacija ni uspešna.