Vestibularna terapija, včasih imenovana vestibularna rehabilitacijska terapija ali VRT, je specializirano, neinvazivno zdravljenje, zasnovano tako, da pomaga posameznikom premagati kronično omotico in vrtoglavico, ki jo povzročajo motnje notranjega ušesa. Terapija je sestavljena iz različnih vaj, namenjenih izboljšanju vidne orientacije, očesnih motoričnih sposobnosti, ravnotežja in hoje. Terapijo običajno izvaja delovni ali fizioterapevt in je sestavljena iz rutin, ki se izvajajo v rehabilitacijski ustanovi in doma.
Nekateri posamezniki doživljajo kronične napade omotice in vrtoglavice zaradi nekaterih vrst motenj notranjega ušesa, kot so benigna paroksizmalna pozicijska vrtoglavica (BPPV), Menierova bolezen in labirintitis. Občutki vrtenja ali nagibanja pogosto povzročijo, da oseba izgubi ravnotežje in nima koordinacije, potrebne za opravljanje vsakodnevnih dejavnosti, kot so vožnja, hoja in delo. Ta stanja so lahko izčrpavajoča in lahko negativno vplivajo na kakovost življenja osebe. Pogosto zdravniki priporočajo vestibularno terapijo kot način za obvladovanje in sčasoma premagovanje vrtoglavice in vrtoglavice.
Namen vestibularne terapije je ponovno usposobiti možgane tako, da se napačni signali, ki jih generira notranje uho, ki povzročajo lažne občutke gibanja, reinterpretirajo in popravijo. Na splošno bodisi poklicni bodisi fizioterapevti vodijo paciente skozi vrsto nadzorovanih vaj, katerih namen je postopno zmanjševanje simptomov omotice in vrtoglavice. Te vaje so zasnovane tako, da prisilijo možgane, da kompenzirajo napačne informacije. Da bi to dosegli, se terapevti osredotočajo na dve glavni področji, in sicer na vizualno zaznavanje in pozicioniranje telesa.
Kar zadeva vizualne vidike, bolniki izvajajo določene vaje za krepitev vizualnega zaznavanja nepremičnih predmetov. Prav tako sodelujejo v rutinah, namenjenih izboljšanju gibanja oči in sledenja predmetom. Te aktivnosti, ki jih redno izvajamo doma in v rehabilitacijski ustanovi, pomagajo možganom, da kompenzirajo in sčasoma preglasijo napačen vnos, ki prihaja iz centrov za ravnotežje v notranjem ušesu. Namesto tega se možgani naučijo zanašati se na informacije, pridobljene z vizualno percepcijo.
Drugi vidik vestibularne terapije se osredotoča na pozicioniranje telesa in pomoč človeku, da ponovno pridobi občutek za ravnotežje in normalno gibanje. Ko ima oseba občutek gibanja kot pri vrtoglavici, to kompenzira tako, da spremeni svojo hojo in držo. Mnogi ljudje na primer razvijejo navado, da se med hojo zibajo iz strani v drugo, da bi ohranili ravnotežje, podobno kot oseba, ki hodi na čolnu ali vlaku podzemne železnice. Ta odziv krepi možgansko interpretacijo signalov, ki jih ustvarja notranje uho, in v bistvu potrjuje zaznavanje gibanja. S počasnim popravljanjem človekove hoje in krepitvijo občutka za ravnotežje terapevti upajo, da bodo odpravili napačno razlago gibanja v možganih.
V zvezi s terapijo, ko je oseba začela prilagajati vizualno zaznavanje, izvaja vaje, ki so namenjene ponovni vzpostavitvi občutka ravnotežja pri mirujočem stanju. Poleg tega se morajo zaradi dejstva, da so nekateri bolniki spremenili način hoje, da bi kompenzirali občutek gibanja, znova naučiti pravilnega načina premikanja z gibanjem od pete do prsta. Terapevti uporabljajo posebne vaje za pomoč pri tem procesu.
Nekateri ljudje postanejo razočarani nad vestibularno terapijo, ker lahko proces traja nekaj časa, da deluje. Dejansko se lahko na začetku simptomi vrtoglavice in vrtoglavice poslabšajo, preden se izboljšajo. Dolgoročno pa je s potrpežljivostjo in marljivostjo vestibularna terapija mnogim ljudem pomagala premagati kronična stanja in povrniti kakovost življenja.