Veristični nadrealizem je slog nadrealistične umetnosti, ki je zasnovan tako, da prikazuje svet sanj z bogatimi podrobnostmi. Eden bolj znanih verističnih nadrealistov je bil Salvador Dali, ki je naslikal okrašene prizore talečih se ur, fantastičnih bitij in drugih elementov. Slog pogosto zaznamuje čudno veristično, torej realistično, slikarstvo, ki gledalca vleče v domišljijski svet, ki ni povezan z realnostjo.
Nadrealizem se je začel v začetku dvajsetega stoletja in je vključeval literaturo, umetnost in performans. Nadrealisti so skušali prikazati nezavedno in gledalce odvrniti od grozot sodobnega sveta, ki ga ponazarja prva svetovna vojna. Leta 1924 je Andre Breton, eden od ustanoviteljev nadrealističnega gibanja, opisal umetniško obliko kot “končno resničnost”. Breton je verjel, da bi lahko ljudi z vnašanjem nezavednega v umetnost spodbudili k razmišljanju in razpravi o svetu okoli sebe.
Nadrealizem se izraža v številnih oblikah, veristični nadrealizem pa je eden najbolj znanih. Ljudje, ki ne študirajo umetnostne zgodovine, še vedno prepoznajo veristični nadrealizem z značilnim realističnim prikazom neresničnih ali fantazijskih prizorov. Ta vrsta nadrealizma gledalca pripelje iz oči v oči s fantazijskim svetom slikarja, umetnik pa skuša prizora ne filtrirati skozi svoj zavestni um. To pomeni, da gledalec resnično vidi umetnikove sanje in si lahko delo razlaga, kot želi.
To je izrazita razlika od drugih vrst nadrealizma, ki se pogosto filtrirajo skozi zavestni um, da ustvarijo specifično strukturirano podobo ali izzovejo določeno misel. Umetnik je delo že interpretiral in ga gledalcu predstavlja kot že dokončano zgodbo. Veristični nadrealizem omogoča gledalcu, da si zgodbo zamisli sam in vpogleda v notranji svet umetnika.
Znotraj verističnega nadrealizma obstajajo različni slikarski in pripovedni slogi. Nekateri umetniki imajo fantastične risbe, ki soočajo s čudnimi predmeti, včasih v zelo običajnih okoljih. Magritte je izpopolnil tovrstni nadrealizem, saj je ponudil zelo preprosto, ostro delo, ki je vmešavalo predmete ali ideje, ki so se očitno spopadale med seboj. Magrittejevo delo ni pogosto vključevalo domišljijskih stvaritev, temveč je uporabljalo vsakdanje stvari izven konteksta. Drugi člani te šole so šli v nasprotno skrajnost in s svojo umetnostjo ustvarili povsem namišljene sanjske svetove, ki so združevali elemente domišljije in mistike.