Velikanski salamander je vrsta salamandra, znana ne le kot največja vrsta salamandra, ampak tudi največja dvoživka. Spada v družino Crytobranchoida, podred, ki ga lahko datiramo že v jursko dobo. Peklenski salamandri, ki jih najdemo v Severni Ameriki, sodijo med največje iz rodu salamandrov, pa tudi med salamandre v Aziji, zlasti kitajske in japonske orjaške salamandre. Ta dvoživka je tako velika, da se lahko zdi, da je mlad krokodil.
Med tremi velikanskimi salamandri je največji kitajski orjaški salamander z znanstvenim imenom Andrias davidianus. Zabeleženo je, da njegova dolžina doseže 6 čevljev (približno 180 cm), a na žalost mnogi obstoječi salamandri te dolžine ne dosežejo več. Obstoječi kitajski velikanski salamandri imajo povprečno dolžino 3.8 čevljev (približno 115.8 cm) in tehtajo približno 60 funtov (27.2 kg). Ironično je, da je tudi najbolj ogrožena med tremi vrstami in ima status ohranjenosti “kritično ogrožena”. Morda je eden od razlogov ta, da se te salamandre v kitajski kulturi uporabljajo za dobrote in tradicionalno medicino.
Japonski velikanski salamander je drugi največji med velikanskimi salamanderji, ki nosi znanstveno ime Andrias davidianus. Ta vrsta naj bi bila endemična vrsta, kar pomeni, da jo lahko najdemo le na Japonskem in nikjer drugje. Zabeleženo je, da je njegova najdaljša dolžina 5 čevljev (približno 152.4 cm). Japonski velikanski salamander ni tako ogrožen kot kitajska vrsta, vendar velja za “skoraj ogroženega”.
Še en “skoraj ogroženi” velikanski salamander je “peklenski užar”, ki ga lahko najdemo v vzhodnih ZDA. Morda spada v isto družino kot azijski velikanski salamandri, vendar je kategoriziran v drug rod, kar ga odlikuje znanstveno ime Crytobranchus alleganiensis. Hellbender ima največjo dolžino 2.4 čevljev (74 cm).
Evolucionistom se zdi velikanski salamander – ne glede na vrsto – zelo zanimiv, ker je dvoživka preživela milijone let, ne da bi se veliko spremenila ali prilagodila. Skupna značilnost teh treh velikanskih salamandrov je njihova nagubana koža, zlasti na srednjem delu telesa. Te gube omogočajo salamandrom širšo površino, ki bo učinkovito absorbirala kisik, zlasti v stoječih vodah.
Velikanski salamander ima tudi široko glavo, vendar ima majhne, perle oči, ki ne vidijo jasno. Zato se večinoma zanaša na čutne živce na glavi in telesu, da “zaznava” približevanje plena, običajno majhnih rib, žuželk in celo žab. Velikanski salamandri so ene redkih dvoživk, ki imajo dvojni dihalni sistem, hkrati pa imajo škrge in pljuča.