Večpismenost zajema nov sodoben pristop k pismenosti. Tradicionalna definicija pismenosti je bila razširjena tako, da vključuje razumevanje vseh vrst vizualnih in tiskanih besedil ter besedilnih povezav, vključno z zvočnimi, prostorskimi in gibalnimi. V današnjem svetu, kjer prevladuje tehnologija, sposobnost branja in pisanja ne zadošča več, zato velik del večpismenosti vključuje znanje novih tehnologij, ki zahtevajo tako dekodiranje kot bralne spretnosti. Globalizacija je povzročila tudi potrebo po kulturni in jezikovni raznolikosti.
Obstaja več pismenosti, ki so vključene v izraz “večpismenost”. Uvedba učenja tujega jezika v šole je bila začetek bolj znane jezikovne večpismenosti. Komunikacija v več kot enem jeziku je danes ključnega pomena za tiste, ki želijo delati, tekmovati in uspeti v svetu podjetij, vendar tudi samo znanje jezika ne zadošča več. Obstajati mora tudi razumevanje razlik v kulturi, da bi bili učinkoviti v globaliziranem svetu. Kulturna pismenost zahteva spoštovanje in interakcijo z drugimi kulturami.
Kritična pismenost vključuje sposobnost pridobivanja informacij iz različnih virov. To je lahko z digitalno ali tehnološko pismenostjo, ki je zmožnost pridobivanja informacij na spletu. Obdelava informacij za pridobivanje pomena iz tiskanih, zvočnih, slikovnih in gibalnih virov informacij zahteva prepoznavanje, reprodukcijo in refleksijo. Medtem ko so mlajše generacije morda povsem doma s tovrstno obdelavo informacij, je to lahko težava za tiste, ki ne poznajo sodobne tehnologije ali niso usposobljeni zanjo.
Biti medijsko pismen pomeni zavedati se vpliva različnih medijev na psihologijo in odločanje. Druge vrste večpismenosti vključujejo umetniško ali vizualno in glasbeno. Mnogi menijo, da bi bilo treba učenje večpismenosti vključiti v vsak šolski kurikulum, da bi učence zadostno pripravili na sodoben svet.
Spremenil se je nabor veščin, ki se zahtevajo od diplomantov, zato bi se moral ustrezno spremeniti izobraževalni sistem. Potreba po učenju osnovnega jezika in pismenosti se ni spremenila, zdaj pa je jezik postal metajezik in pismenost se je preoblikovala v večpismenost. Pojavljajo se pomisleki, da je izobraževalni sistem slabo pripravljen, da bi se soočil z bolj virtualnim pristopom do nenehno spreminjajoče se tehnologije, v kateri je veliko študentov bolj udobno kot učitelji. Nasprotno pa obstaja zaskrbljenost, da imajo študenti v manj privilegiranih okoliščinah, ki so že v slabšem položaju pri učenju tradicionalnih veščin pismenosti, še manj verjetno, da bodo imeli dostop do izobraževalnega sistema, ki uči večpismenost.