Vaudeville je slog zabave, ki je bil priljubljen v Ameriki na prelomu 20. stoletja. Sestavljalo ga je več različnih nastopov, vključno z živo glasbo, plesom in komedijo. Vključili bi se lahko tudi druge oblike zabave, kot so predavanja, enodejanke, predstave v cirkuškem slogu, ki vključujejo ljudi ali živali, in celo kratki filmi, čeprav sta bili glasba in komedija osnovo žanra.
Zgodnji vodvilji ali variete iz sredine 19. stoletja so bili povezani z nižjimi sloji in so lahko bili precej tvegani, vendar je izvajalec Antonio Pastor okoli 1880-ih naredil obliko bolj ugledno. Ženske in otroci so bili sprejeti v oddaje, medtem ko je bil alkohol pogosto izločen; prejšnje variete so pogosto potekale v pivnicah. Benjamin Franklin Keith je prispeval k vse večji priljubljenosti vodvilja z odprtjem številnih gledališč v vzhodnih in srednjih zahodih ZDA ter v Kanadi.
Najprestižnejši Keithov projekt, imenovan Big Time, se je odprl v Palace Theatre v New Yorku leta 1913 in je postalo nujno, da tam nastopajo najbolj znane zvezde vodvilja. Čeprav je bil vodvilj v palači izjemno priljubljen, ni ostal dolgo. Vaudeville ni mogel preživeti naraščajoče priljubljenosti filma in radia, in gledališče Palace je bilo leta 1932, kmalu po uspešnici depresije, preurejeno v filmsko hišo.
Čeprav vodviljska norost ni trajala dolgo, njeni vplivi na svet zabave ostajajo še danes. Številne najzgodnejše filmske zvezde, vključno z bratoma Marx in Three Stooges, so svojo kariero začele skozi vodvilj. Estetika vodvilja je prevladovala tudi v novejših medijih, kot so naprimer komedije iz 1930. let prejšnjega stoletja in estradne oddaje na radiu in televiziji. Slengovski izrazi, ki izvirajo iz sveta vodvilja, kot so »small time« in »big time«, »limelight« in »flop« za neuspešno predstavo, so zdaj v besednjaku večine govorcev ameriške angleščine.