Varna elektronska transakcija je postopek, ki omogoča prenos varnih informacij prek interneta. Primeri vključujejo številke kreditnih kartic, številke bančnih računov, identifikacijske številke, ki jih je izdal državni organ, in druge podatke, ki jih je treba izmenjati za dokončanje finančne transakcije. Najpogosteje se uporablja za elektronsko poslovanje s kreditnimi karticami ali neposreden dvig sredstev z bančnega računa ter za občutljive dejavnosti, kot je spletno vlaganje ali spletno upravljanje bančnega računa. Pravzaprav je razvoj varnih elektronskih transakcij, integriranih v plačilni sistem spletnega mesta, omogočil elektronsko poslovanje ne le mogoče, ampak v mnogih pogledih varnejše in varnejše od tradicionalnih finančnih transakcij.
Izraz “varna elektronska transakcija” se nanaša posebej na SET, poseben varnostni protokol, ki uporablja več slojev šifriranja za zaščito občutljivih informacij. V SET tipična varna elektronska transakcija deluje na podlagi vrste elektronskih podpisov. Trgovci, stranke in banke vsi prejmejo individualne digitalne podpise, pogosto vnesene v posamezno varno elektronsko transakcijo, tako da ima vsak posamezen nakup svoj nabor šifrirnih ključev, vse številke kreditnih kartic ali bančnih računov pa so zaščitene pred izpostavljenostjo in morebitnimi goljufijami. Rezultat tega je zapleten, a na koncu zelo varen sistem. Za uporabo SET morata biti tako strankin brskalnik kot tudi strežnik trgovca omogočen SET.
Vsaka transakcija uporablja dvojni podpis, ki zagotavlja še eno raven varnosti. Nabor podatkov o naročilu se pošlje trgovcu pod enim podpisom, podatki o plačilu pa se pošljejo banki stranke pod drugim podpisom. Številka kreditne kartice se tako ne razkrije trgovcu, vsebina naročila stranke pa ni razkrita banki. Ta sistem zahteva, da so informacije o naročilu in podatki o plačilu povezane, ter zahteva uporabo digitalne »denarnice«, v kateri so shranjeni podatki o stranki.
Ko je bil sprva uveden, so protokol varne elektronske transakcije podpirale številne družbe in trgovci s kreditnimi karticami, vključno z MasterCard in Viso, ki sta prvotno sodelovala pri njegovem razvoju. Protokol sta podpirala tudi Microsoft in Netscape, ki naj bi postal standard za elektronsko poslovanje. Uporaba SET pa zahteva dodatno programsko opremo za ustvarjanje in vzdrževanje digitalne denarnice ter dodatne stroške in podporo za vzdrževanje sistema. Navsezadnje je raven kompleksnosti, ki je bila potrebna za SET, privedla do tega, da so ga v veliki meri nadomestili enostavnejši in cenejši varni elektronski transakcijski postopki, ki temeljijo na protokolih, kot so sloji varnih vtičnic (SSL).