Valentnost označuje število argumentov, ki so povezani z določenim glagolom v stavku. Večina glagolov je vsaj enovalentnih; to pomeni, da imajo en argument, ki je predmet stavka, ki izvaja dejanje, navedeno z glagolom. Obstajajo tudi dvovalentni glagoli, ki zahtevajo tako subjekt kot neposredni predmet, na katerem se dejanje izvaja, in trivalentni glagoli, ki potrebujejo tudi posredni predmet, ki je del dejanja. Valentnost je povezana s prehodnostjo glagolov, čeprav niso enaki pojmi, saj prehodnost temelji izključno na predmetih in ne na subjektu.
Valentnost glagola je določena s tem, koliko argumentov mora biti v stavku, da je smiseln. Nekaj besed je valentnih, kar pomeni, da ne potrebujejo argumentov, niti predmeta. Beseda “sneži” na primer ne zahteva v resnici predmeta in besedna zveza “sneži” se pogosto uporablja samo zaradi slovnične jasnosti.
Pogosteje pa so glagoli vsaj enovalentni, kar pomeni, da potrebujejo en sam argument, da imajo smisel. Glagoli s to vrsto valence morajo imeti subjekt, vendar ne potrebujejo nobene vrste predmeta. Besede, kot so »spanje«, »ples« in »skok«, so lahko enovalne, saj ne zahtevajo cilja za dejanje. Vendar zahtevajo subjekt, ki izvaja dejanje.
Dvovalentni glagoli so tisti, ki zahtevajo tako subjekt kot neposredni predmet, na katerem se dejanje izvaja. Beseda “vrgel” ima na primer to valenco v stavku, kot je “vrgel sem žogo”, saj zahteva tako subjekt kot predmet, ki se vrže. Trivalentni glagol zahteva tudi posredni predmet, ki je del dejanja, kot je beseda »dati«. V stavku »Svojemu prijatelju sem dal darilo« glagol zahteva subjekt in neposredni predmet, »dar«, pa tudi posredni predmet, ki je tarča dejanja, »moj prijatelj«. Zmanjšanje valence se lahko zgodi, ko je beseda predstavljena z manj argumenti, kot bi bilo sicer potrebno, na primer »dajem denar«.
Tranzitivnost je koncept, ki je tesno povezan z valenco, čeprav nista enaka. Prehodnost glagola temelji samo na številu zahtevanih predmetov, brez upoštevanja subjekta. Medtem ko je beseda “vrgel” v stavku “vrgel sem žogo” dvovalentna, se šteje za monotransitivno, saj zahteva samo en neposredni predmet. Enovalentni glagol velja za neprehodnega, trivalentne besede pa za dvoprehodne.