V ustavnem pravu ali natančneje zakonu o priseljevanju je tujec vsak, ki ni državljan ali državljan Združenih držav. Za tujce se lahko šteje poljubno število posameznikov, ki živijo ali bivajo znotraj meja Združenih držav. Vsi tujci so nedržavljani, državljan pa ni niti državljan niti tujec.
Osnovo za kategorizacijo posameznikov kot tujcev določa Zakon o priseljevanju in državljanstvu iz leta 1952 (INA). INA opredeljuje različne kategorije, v katere je posamezni tujec razvrščen, kot sledi; tujci rezidenčni in nerezidenčni, tujci priseljenci in ne-priseljenci ter dokumentirani ali nedokumentirani/nezakoniti tujci.
Na splošno velja, da zvezni zakoni o priseljevanju Združenih držav opredeljujejo, ali je posameznik tujec ali ne. Zvezni zakon o priseljevanju prav tako pojasnjuje pravne pravice, dolžnosti in obveznosti tujca, ki živi v Združenih državah, ter kako in ali lahko tujec zahteva naturalizacijo. Naturalizacija se nanaša na pridobitev naturaliziranega državljanstva, ki daje polne pravice do državljanstva vsakemu posamezniku, ki ni bil rojen v Združenih državah.
V nekem smislu je valuta za tujce v sistemu priseljevanja Združenih držav vizum. Tujcem se izdajajo različne vrste vizumov glede na namen in predvideno trajanje njihovega bivanja v Združenih državah. Nepriseljenski vizum se na primer odobri tujcu, ki namerava začasno ostati v državi zaradi poslovnega ali turističnega namena. Nekateri neimigrantski vizumi imetniku omogočajo delo, drugi ne.
Priseljenski vizum se po drugi strani podeli z idejo, da bo tujec za vedno ostal v državi in na koncu zaprosil za državljanstvo ZDA ali nacionalizirano državljanstvo. Imetniki priseljenskih vizumov lahko delajo znotraj države.
V skladu z ustavno zakonodajo Združenih držav je pristojnost za urejanje priseljevanja rezervirana za kongres Združenih držav. Z drugimi besedami, priseljevanje mora biti stvar upravnega prava, ne kazenskega prava. Ustavno pravo vključuje vse tujce, tudi tujce brez dokumentov, v Bill of Rights. Pravzaprav so pravice, rezervirane za prave državljane Združenih držav, omejene na dejavnosti, kot so glasovanje, zasedanje javnih funkcij in zvezna delovna mesta.
Ta moč je od 21. stoletja v kontekstu terorizma zapletena. V 21. stoletju so bile pravice, dane tujcem, pod posebnim nadzorom. Razprave so ločile tujce kriminalce od tujcev, ki spoštujejo zakon, pogosto z uporabo izrazov, kot je »tujci terorist«. Leta 1996 je kongres Združenih držav razširil svoja ustavno prenesena regulativna pooblastila na sodni sistem z ustanovitvijo sodišča za odstranitev tujcev teroristov. Čeprav so po ustavnem pravu ustavne pravice prek zakona o pravicah razširjene na vse tujce, se lahko tujcu, od katerega se pričakuje terorizem, te pravice odrekajo.