Sestavni del številnih leposlovnih del so dialogi ali dejanske izgovorjene besede likov. Odlomki v leposlovju so pogosto označeni kot dialog z narekovaji (” “) in bralcu povedo, da lik govori. Dialog igra ključno vlogo v izmišljenih delih in lahko služi kot več kot le preprosto zafrkavanje med liki.
Dialog mora biti med dvema ali več znaki. Ko en lik govori sam s seboj, je to znan kot monolog, ki ga lahko označimo tudi z narekovaji. Dialog lahko bralcu razkrije številne stvari o določenih likih in je lahko še posebej razkrit v primerjavi z njihovimi notranjimi mislimi ali njihovimi dejanji v celotnem delu fikcije. Pravzaprav bodo nekateri avtorji večino, če ne vse, napisali kot en dolg dialog. Platon je znan po tej tehniki.
Dialog seveda ni omejen le na leposlovje. Lahko se pojavi v dokumentarni literaturi, eseju, poeziji, novicah itd., V leposlovju pa služi namenu, ki presega zgolj posredovanje tega, kar pravi določen lik. Dialog lahko razkrije sovražnost med liki; lahko razkrije podtekst ali čustva in ideje, ki v prozi niso eksplicitno izraženi; in lahko bralcu da namig o tem, od kod bi lahko bil lik, kakšno je njegovo življenje, kakšna bi lahko bila njegova izobrazba itd. Bralcu lahko da tudi idejo o tem, ali je pripovedovalec zanesljiv ali ne, če predpostavimo pripovedovalec je eden od udeležencev dialoga.
Avtorji pogosto uporabljajo odlomke dialoga, da bralca napotijo na določene ironije – predvsem na besedno ironijo, v kateri lik govori eno, v resnici pa pomeni nekaj drugega. Glede na to, kakšno razpoloženje želi avtor posredovati, se lahko odločijo, da bodo svoj dialog napisali kot hiter slog naprej in nazaj ali kot počasnejšo, bolj premišljeno izmenjavo. Da bi upočasnili tempo in tudi da bi bralec lahko spremljal, kdo govori, bodo pisci na koncu določenih vrstic vključili oznake, na primer »je rekel« ali »je vprašala«. Oznake se lahko pojavijo tudi na začetku ali na sredini vrstic dialoga, vendar se najpogosteje pojavijo na koncu.
Linije dialoga so najpogosteje razčlenjene na ločene vrstice, da se dodatno razlikuje, kdo govori. Tukaj je kratek primer dialoga, razdeljenega na ločene vrstice in z uporabo oznak:
“Kam greš?” je vprašal Bill.
“V trgovino z živili,” je rekla Shelly.
“Ali mi lahko vzameš pomarančni sok?”
“Da,” je rekla Shelly, “lahko.”