Pravi donos, imenovan tudi realna stopnja donosa, se nanaša na znesek denarja, ki ga vlagatelj dejansko zasluži za svojo naložbo. To je znesek, ki ga naložba plača, potem ko so provizije, provizije in dividende prilagojene. Z oceno dejanskega donosa lahko vlagatelj ugotovi, koliko dejansko zasluži z naložbo, da ugotovi, ali je naložba dobra ali slaba.
Številne naložbe so predstavljene z nominalno stopnjo donosa. Nominalna stopnja donosa je navedeni odstotek, ki ga bo vlagatelj naredil. Na primer, če vlagatelj odpre bančni račun ali kupi potrdilo o vlogi (CD), mu pove obrestno mero, ki jo bo naložba plačala. Banka lahko reče, da na račun plačuje petodstotne obresti.
Ta navedena obrestna mera je nominalna stopnja donosa. Ne upošteva inflacije. To je preprosto znesek skupnih obresti, plačanih za naložbo.
Če je inflacija tri odstotke, pa je dejanski znesek obresti, ki jih vlagatelj zasluži, manjši od pet odstotkov. Tri odstotke teh stroškov obresti preprosto pokrije inflacija. Realna donosnost naložbe je torej dejansko le dva odstotka.
Razumevanje dejanskega donosa je bistveno za razumevanje, kako uspešna je naložba, in za razumevanje, koliko denarja bo naložba ustvarila za vlagatelja. Če se želi vlagatelj na primer upokojiti, ga bo predvsem skrbelo, koliko mu bodo njegove naložbe dale za preživetje. Tako ga skrbi količina kupne moči, ki jo bo kupil za njegove obresti.
Za določitev kupne moči, ki jo bo imel, če bo skušal živeti od obresti svojih naložb, mora poznati pravi donos. Predpostavka, da bo na naložbi z nominalnim donosom pet odstotkov letno zaslužil pet odstotkov na leto, bi bila huda napaka. Ker bi kupna moč dolarja ob triodstotni stopnji inflacije padla za tri odstotke, bi dejansko živel le z dvema odstotkoma namesto s petimi odstotki, kolikor je pričakoval.
Izračun dejanskega donosa je preprost. Določite vse zunanje dejavnike, ki povzročajo dvig vrednosti prihranjenega dolarja. Nato odštejte te zunanje dejavnike od nominalne stopnje donosa, da ugotovite, kakšna bo dejanska stopnja donosa.