Ločevalni izrek je načelo, ki se uporablja v ekonomiji. Deluje na podlagi tega, da se za namene ocenjevanja trga domneva, da si vsak lastnik podjetja prizadeva povečati vrednost svojega poslovanja. V resnici imajo lastniki podjetij lahko različne cilje, na primer prodor na nove trge ali doseganje družbenih sprememb. Izrek o ločevanju upošteva ta osebna stališča.
V ločevalnem izreku so tri ključne predpostavke. Prvi je, da podjetje sprejema naložbene odločitve racionalno, kar pomeni, da nanj ne vplivajo osebna prepričanja. Drugi je, da podjetje svoje naložbene odločitve načeloma sprejema, ne da bi nanj vplivala razpoložljivost financiranja: to pomeni, da se odloči, kaj je treba storiti in nato kako plačati za to, namesto da bi videlo, kakšen denar je na voljo in nato kako ga uporabiti. Tretji ključ je, da izračun vrednosti projekta ne upošteva, katere vrste financiranja se uporabljajo.
Pomembno je omeniti, da ločevalni izrek ni zasnovan kot smiselna osnova, na podlagi katere bi lahko posamezna podjetja sprejemala odločitve. Na primer, v resnici bo podjetje pogosto zavrnilo priložnost za kapitalske naložbe, ker se zdi, da ni tako dobra, če upoštevate plačila obresti za posojilo, ki so potrebna za financiranje priložnosti. Izrek se namesto tega uporablja za izračune in teorije, ki veljajo za celoten trg in zahtevajo od ekonomistov domneve o tem, kako bodo posamezna podjetja sprejemala odločitve. Izrek je dobil ime, ker želi ločiti posamezne značilnosti od celotnega obnašanja trga.
Obstaja veliko razlogov, zakaj bi podjetje v resnici ravnalo drugače, kot če bi se v resnici uporabljal izrek ločitve. Podjetje bi lahko odprlo pisarne na manj donosni lokaciji, ker je imel lastnik čustveno navezanost na območje. Lastnik podjetja bi lahko zavrnil možnost, ki je imela največjo potencialno vrednost zaradi etičnih pomislekov. Vsak posamezni lastnik podjetja bo imel različen odnos do tveganj, povezanih z naložbenimi možnostmi, ki so mu na voljo, in toleranco do njih.
Izrek se običajno imenuje Fisherjev ločevalni izrek. To ime prihaja po ekonomistu Irvingu Fisherju, ki je razvil idejo. Najbolj znan je bil po svojih teorijah o tem, da bi na cene lahko vplivala količina denarja v obtoku v gospodarstvu in ne zgolj inherentno povpraševanje in ponudba ustreznega blaga ali storitve.
SmartAsset.