Ulični denar je denar, ki se uporablja za vplivanje na izid volitev s kupovanjem glasov. Na mnogih področjih je praksa dokončnega nakupa glasov prepovedana, toda ulični denar lahko izkoristi različne vrzeli in uradniki, ki so pripravljeni pogledati v drugo smer. Mnogi menijo, da je praksa zelo vprašljiva, saj je nekoliko neetična, več politikov pa je zavzelo odločno stališče do tega vprašanja in zavračalo izplačilo uličnega denarja, ker menijo, da je nedemokratično.
Ko politiki ta denar razdelijo, običajno nakažejo velika sredstva lokalnim strankarskim uradom in organizatorjem, namesto da bi z denarjem ravnali sami. Lokalni urad stranke se lahko odloči, kako najbolje razdeli denar, glede na vključeno skupnost in znesek razpoložljivih sredstev. Z ločitvijo od prakse lahko politiki trdijo tudi o nevednosti, češ da ne vedo, kako bo denar porabil.
V eni obliki izplačila uličnega denarja volivcem za glasovanje ponudijo denarno ali drugo nadomestilo, kot je hrana. V teh primerih volivcem ni izrecno rečeno, kako naj glasujejo, vendar so posledice jasne: s sprejemom denarja iz določene kampanje volivec prevzame nekakšno obveznost glasovanja za to kampanjo. Druga tehnika distribucije vključuje plačilo ljudem za delo, ki ga dejansko ne opravljajo, s čimer se prikrije dejstvo, da gre za ulični denar. Nekdo bi lahko na primer prejel denar za delo kot preiskovalca telefona, čeprav v resnici ni delal za kampanjo.
Denar se lahko uporabi tudi za vplivanje na ljudi, ki so vidni v skupnosti. S ponudbo sredstev tem posameznikom kampanja upa, da bo pridobila njihovo podporo in podporo ter mobilizirala te ljudi in organizacije, s katerimi sodelujejo, da bodo glasovali na dan volitev. V tem primeru se lahko ulični denar razdeli na različne načine, od nepovratnih sredstev za organizacije skupnosti do dokončnih gotovinskih plačil.
Na splošno je ulični denar namenjen manjšinskim soseskam z nizkimi dohodki. Izkorišča revščino in pomanjkanje znanja o pravilih politike, da manipulira z glasovanjem, pri čemer uporablja množice teh skupnosti za izkrivljanje volilnih rezultatov v korist določene kampanje. Ta praksa je zelo razširjena tudi v politiki in jo je zelo težko nadzorovati, zaradi česar je mamljiva tudi za sicer etične politike, ki se morda počutijo, kot da ne morejo zmagati na volitvah brez uličnega denarja.