Uvozni akreditiv je vrsta zajamčenega plačilnega dogovora v mednarodni trgovini, ki ga sklenejo uvozniki ali kupci, da se zagotovi plačilo izvoznikom ali prodajalcem. Znan je kot “dokumentarni akreditiv”, ker je plačilo, ki temelji na predstavitvi določenega sklopa trgovinskih dokumentov garantni banki. Učinkovitost mednarodnih akreditivov urejata Mednarodna gospodarska zbornica in trgovsko pravo, znano kot Enotni običaji in praksa za dokumentarne akreditive.
Postopek nakupa blaga pri trgovcu v tuji državi je precej zapleten. Obstajajo težave z menjavo valut ter razlike v politični in gospodarski stabilnosti, ki lahko vplivajo na pretok denarja med državami. Poleg tveganj, ki so prisotna pri poslovanju s tujo državo z drugačnim finančnim sistemom, ustvarja časovni pretek med oddajo naročila in prejetim blagom dodatno tveganje za eno od strank. Kupec mora plačati blago vnaprej in počakati na prihod, pri čemer tvega, da prodajalec blaga sploh ne pošlje, ali pa mora prodajalec blago poslati vnaprej in počakati na plačilo ob prejemu, pri čemer tvega, da bo kupec vzame blago, vendar nikoli ne plača.
Za zmanjšanje teh transakcijskih tveganj banka deluje kot posrednik, ki prodajalcu jamči plačilo in mu omogoča, da odpremi svoje blago brez strahu pred goljufijo. Sistem uvoznega akreditiva deluje skoraj kot deponirana storitev, kjer se denar in blago sprostita, ko je tretja oseba zadovoljna z dokazilom o uspešnosti. V prodajno transakcijo sodelujeta dve banki. Banka uvoznika izda uvozni akreditiv in je znana kot banka izdajateljica. Izvozniki se ukvarjajo s svojo banko, znano kot svetovalna banka, za obdelavo plačila, zajamčenega z akreditivom.
Navadni uvozni akreditiv je nepreklicno jamstvo za plačilo, ki ga izda banka. Kupec poskrbi, da se dokument izvleče na njegovi banki, ko ima sklenjeno prodajno pogodbo z izvoznikom. Akreditiv določa pogoje, ki jih je treba izpolniti, da banka izplača zajamčeni denar, in se izda izvozniku, ki nato svoje blago odpremi. Ko pošlje blago, prejme nakladnico ali dokazilo o pošiljki.
Izvoznik odnese nakladnico in uvozni akreditiv skupaj z vsemi drugimi potrebnimi dokumenti svoji banki. Njegova banka predloži dokumente v njegovem imenu banki izdajateljici, ki sprosti denar v zameno za dokumente. Banka izdajateljica pošlje nakladnico kupcu, ki jo lahko uporabi za prevzem blaga na carini.