V mnogih jurisdikcijah, ko gre zadeva v sojenje, lahko odvetnik vsake stranke poda uvodno izjavo, preden se sprejmejo dokazi ali se zasliši pričanje. Ta izjava je ustno poročilo o tem, kaj odvetnik verjame, da bo dokazal med sojenjem. Uvodne besede so pogosto dovoljene tako v kazenskih kot v civilnih zadevah in na splošno postanejo del uradnega sodnega zapisnika. V mnogih jurisdikcijah odvetnikom ni dovoljeno argumentirati med uvodno besedo. Namesto tega morajo biti pridržane za zaključno besedo, ki je ustna izjava vsakega odvetnika po predložitvi vseh dokazov.
Običajno ima odvetnik vsake stranke pravico dati uvodno besedo pred sodnikom ali poroto. Če je stranka pro se, kar pomeni, da ni najela odvetnika, lahko stranka poda izjavo. Uvodne besede so običajno podane po izbiri žirije, čeprav v nekaterih jurisdikcijah dovoljuje, da se izjava poda pred končno izbiro žirije. Običajno se lahko vsaka stranka odpove svoji pravici do uvodne izjave, čeprav se večina strank odloči za izjavo.
Odvetnik pogosto uporablja uvodno izjavo, da vzpostavi odnos z poroto in izpostavi ugodne lastnosti primera svoje stranke. Uvodna izjava bo pogosto zvenela kot zgodba. Med izjavo vsak od nasprotnih odvetnikov običajno pripoveduje svojo različico dejstev v zadevi. Poleg tega odvetniki običajno opisujejo osrednje pravne elemente v zadevi.
Ob predstavitvi uvodne besede lahko odvetnik opiše zaporedje, kdo bo pričal in o čem bo pričal. Odvetnik lahko tudi aludira na različne vrste dokazov, ki bodo predstavljeni med sojenjem. Poleg tega, da med uvodno besedo pove svojo stran zgodbe svoje stranke, lahko odvetnik tudi opiše, česa dokazi ne podpirajo. Na primer, v primeru umora lahko zagovornik izjavi, da tožilstvo med sojenjem ne bo moglo predložiti dokazov o orožju umora.
Splošno pravilo je, da prva uvodno besedo poda stranka z dokaznim bremenom. V civilni zadevi je tožnik običajno upravičen do prve izjave. Tožilstvo praviloma poda prvo uvodno besedo v kazenski zadevi.