Utišanje gena je proces “izklopa” gena, s čimer se prepreči njegovo izražanje v obliki proizvodnje beljakovin ali drugih oblik izražanja. Ta proces se v mnogih primerih zgodi naravno z namenom uravnavanja izražanja genov in preprečevanja morebitne škode zaradi virusov. Utišanje genov je tudi pomembna laboratorijska tehnika, saj je onemogočanje gena zelo učinkovit način za določanje namena tega gena. Gen je lahko utišan na različne načine in z enim od številnih različnih mehanizmov – ne obstaja samo en način za preprečevanje izražanja genov. Treba je opozoriti, da utišanje ne nastane kot posledica modifikacije ali poškodbe samega gena – gen ostane nedotaknjen in zunanji mehanizmi preprečujejo njegovo izražanje.
Do ekspresije genov pride, ko se deoksiribonukleinska kislina (DNK) pretvori v ribonukleinsko kislino (RNA) s postopkom, imenovanim transkripcija. RNA se nato pretvori v beljakovine, primarne funkcionalne enote v celicah, ki so vključene v skoraj vse celične procese, s postopkom, imenovanim translacija. Ta proces se lahko pojavi na transkripcijski ali post-transkripcijski ravni, kar pomeni, da lahko moti proces transkripcije ali kakšen kasnejši proces, ki vodi do izražanja genov. Sam gen ni prizadet, vendar se različni koraki, ki vodijo do izražanja, ne smejo izpeljati do konca.
Obstaja veliko različnih transkripcijskih in post-transkripcijskih procesov, ki lahko vodijo do utišanja genov. En postopek utišanja transkripcijskih genov se imenuje metilacija DNK. Metilacija vključuje pritrditev metilne skupine na določene točke na verigi nukleinske kisline in ima lahko glede na okoliščine različne učinke, od katerih nekateri preprečujejo transkripcijo. Interferenca RNA ali RNAi je pogosta metoda utišanja genov po transkripciji. V RNAi majhne molekule RNA vstopijo v proteinski kompleks, ki cepi specifične verige RNA in prepreči njihovo prevajanje v beljakovine in s tem prepreči gensko ekspresijo.
RNAi in druge metode se običajno uporabljajo v bioloških laboratorijih za induciranje procesa z namenom preučevanja učinkov različnih genov. Onemogočanje gena in opazovanje sprememb je eden dragocenih načinov za določitev natančnega namena danega gena. Če na primer utišanje gena povzroči organizme brez očesne pigmentacije, smo lahko razumno prepričani, da ima ta gen nekaj opraviti s pigmentacijo oči. V mnogih primerih pa laboratorijsko utišanje genov ubije organizem, ki nas zanima, ali pa ne povzroči opaznega učinka, zaradi česar so potrebne nadaljnje raziskave.