Ustno pričevanje ni nič drugega kot dajanje ustne izjave regulatorni osebi ali skupini posameznikov, običajno zato, da bi zagotovili dialog o dogodku, ki se je zgodil. Na primer, zaposlenega je mogoče poklicati pred svet, da pojasni nedavne izgube, ki jih je utrpela organizacija, ali pa strokovnjaka, ki se udeležuje seminarja, lahko povabi, da deli svoja stališča s preostalo skupino. Oba dogodka veljata za ustno pričevanje, ker sta bila podana kot uradna izjava za izobraževanje drugih. Drugi vidik ustnega pričanja običajno zahteva, da je govornik resnicoljuben, zato sodni sistem od prič zahteva, da prisežejo, da bodo govorili resnico.
Morda je najpogostejše mesto, kjer se uporablja ustno pričanje, v sodnem sistemu in kazenskem pravu. Policisti, okrožni državni tožilci, sodniki in porotniki poslušajo pričevanja, da bi odločili o izidu sojenja, vendar se običajno zbere na desetine ali celo stotine izjav, preden je datum sojenja. Organi pregona bodo zaslišali priče in zahtevali ustne izjave, ki so pogosto posnete, nato pa bodo te pogovore predvajali odločevalcem, medtem ko se primer gradi. Če bo incident dejansko šel na sojenje, bodo različne priče verjetno pozvane, naj pričajo pred sodnikom in porotniki.
Običajno se v postopkih, kjer se zasliši uradno ustno pričanje, seja začne s predstavitvijo govornika in drugih udeležencev v sobi. Govorcu se pogosto poda izjava o krivem prisegu ali kaznih za nepoštenost. Tej osebi bodo nato običajno zastavili številna poenostavljena vprašanja, ki bodo zapisana v zapisniku – stvari, kot so njegov trenutni naslov, položaj v podjetju, v katerem dela, ali njegova starost in zakonski status, so pogosti. Ko se začne uradna izjava o incidentu, lahko govornik deli svoje spomine na zadevni dogodek.
Ustno pričevanje po definiciji zajema vsak dogodek, kjer je glavni namen govorca izobraževanje poslušalcev. To pomeni, da strokovnjaki, kot so učitelji, novinarji in različne oblike trenerjev, vsak dan pričajo. Pravzaprav bi delitev zgodbe z otrokom ali skupino otrok veljala tudi za ustno pričevanje, zato predpogoj ni toliko, kdo so poslušalci, kot kakovost in resničnost dialoga, ki se deli.