Uravnotežena pismenost je pristop k izobraževanju, katerega cilj je enakopravno spodbujati bralne in pisne sposobnosti. Njegov primarni cilj je pomagati učencem pri doseganju osnovnih ravni branja in pisanja. Prav tako želi preprečiti, da bi učitelji pritiskali enega na račun drugega. Vključuje različne tehnike poučevanja, ki združujejo individualno učenje s skupinskim in razrednim delom.
Pismenost pomeni sposobnost razumeti in posnemati napisano besedo. Pismeni ljudje so sposobni posnemati napisano besedo, ker jo razumejo, ne zato, ker so preprosto prepisali gradivo. Pismenost se po svetu razlikuje. Visoka pismenost je povezana z boljšimi možnostmi zaposlitve in vključevanjem v družbo.
Najosnovnejši vidiki uravnotežene pismenosti zajemajo naslovne črke, zvoke in besede. Ko se jih naučijo, učenci preučijo, kako medsebojno delujejo. Ključni element zgodnjega poučevanja je vtisniti učencu ljubezen do branja in učenja že v mladosti.
Pri uravnoteženi pismenosti so štiri glavne bralne naloge. Gre za skupno branje, branje na glas, vodeno branje in samostojno branje. Vsi si prizadevajo zgraditi učenčevo zaupanje v branje, bodisi samostojno ali v skupini. Vseskozi je učitelj pri roki, da pomaga in ocenjuje učence.
Skupno branje se osredotoča na uživanje ob branju in pomaga manj samozavestnim. To je zato, ker pri uravnoteženi pismenosti skupina bere skupaj, v refrenu, ponavlja za učiteljem ali ko učitelj pokaže na besede na tabli, monitorju ali plakatu. Glasno branje je tisto, kjer učitelj ali starš, če je doma, bere otroku. To razvija ključne sposobnosti poslušanja. Obe tehniki je mogoče dopolniti z vprašanji o besedilu in o tem, kaj se lahko zgodi potem.
Vodeno branje je naprednejša tehnika, pri kateri so učenci razdeljeni v majhne skupine podobnih sposobnosti. Učitelj jim izbere knjige za branje in vodi razprave o temi. Samostojno branje omogoča učencu, da si sam izbere knjige, pri čemer je ocena učitelja neobvezna.
Pisalne dejavnosti imajo podobno naravo kot njihove bralne dejavnosti. Skupno pisanje vključuje, da učenci prepisujejo s table ali pišejo, kar reče učitelj. Na interaktivnih delavnicah pisanja in pisanja učenci bodisi odgovarjajo na vprašanja bodisi skupaj delajo na pisnih delih. Pri samostojnem pisanju učenci pišejo na določene teme ali sloge, ki jih izbere učitelj, vendar delajo sami.
Učenci se učijo tudi v naprednejših dejavnostih o pisnem procesu. To vključuje učenje konceptualizacije, osnutka, revizije in urejanja besedil. Učitelj z učenjem pisanja in s pestro prehrano pisnih dejavnosti ustvarja okolje, v katerem učenec odkriva svoj jezik.
Različne dejavnosti, ki se uporabljajo pri uravnoteženi pismenosti, pomagajo razviti veliko število veščin razumevanja. Sem spadajo organizacijske sposobnosti, kot sta zaporedje in povzemanje. Razvijajo tudi analitične in kritične miselne sposobnosti, kot so reševanje problemov, primerjanje in kontrastiranje ter kontekstualizacija. Študenti se naučijo tudi razlikovati dejstva od fikcije.