Formalni naboj je količina elektronov, ki si delijo atome znotraj molekule. Ko se kemična vez pojavi med dvema ali več atomi, se valenčni elektroni razdelijo med atome. To so najbolj zunanja plast elektronov atoma. V bistvu je formalni naboj zasnovan tako, da določi število elektronov, ki jih vsak atom prispeva k molekuli. Ta zveza se imenuje kovalentna vez.
Pri izračunu tega koncepta je pomembno razumeti pravilno strukturo molekule. To je mogoče doseči vizualno z uporabo metode, znane kot Lewisova struktura. Lewisova struktura je opredeljen niz parametrov, ki omogoča znanstvenikom in raziskovalcem, da lahko diagramirajo, kako se atomi molekule vežejo skupaj. Ena od glavnih prednosti uporabe Lewisove strukture je, da identificira, kje se nahajajo elektroni kovalentne vezi, kar olajša določitev formalnega rezultata.
Natančna formalna formula naboja ni toliko matematična enačba, ampak bolj splošna. Formalni naboj se najprej identificira z iskanjem števila valenčnih elektronov danega atoma, ko je ta v osnovnem stanju, kar pomeni, da nima anomalnega naboja. Znotraj vsake molekule bo določeno število elektronov, ki niso vezani na druge atome. Te je treba odšteti od količine valenčnih elektronov. Zadnji korak je ugotoviti število elektronov v drugih kovalentnih vezi znotraj molekule, ki jih je treba nato odšteti od preostalega števila, da dobimo pravilen formalni naboj.
Glavna razlika med to idejo molekularne strukture in oksidacijskim stanjem je dejstvo, da se elektronegativnost ne upošteva pri formalnem naboju. Elektronegativnost je pomembna, da bi razumeli, kako močna je lahko privlačnost med različnimi atomi. To pomaga določiti stopnjo oksidacije molekule. Pri formalnem naboju pa je namen zgolj ugotoviti, kakšen naboj ohranja celotna molekula kot enota, ne pa verjetnosti, da se veže z drugimi elementi.
Z določitvijo tega principa je mogoče ugotoviti, ali je določena molekula obdržala vse ali izgubila nekaj elektronov. Osnovno pravilo v formalni kemiji naboja je dejstvo, da je število elektronov običajno zelo blizu nič. Včasih obstaja negativno ali pozitivno število, vendar je enačba nastavljena tako, da pomaga prepoznati število manjkajočih elektronov. Na primer, če se določena molekula oblikuje v rezultat nič, izvirnim elementom ne manjka noben elektron. Če pa kaže negativno, je bil eden od elektronov izgubljen.