Upravljanje učinkovitosti informacijske tehnologije (IT) je postopek uporabe računalnikov za merjenje ravni zmogljivosti za oceno, kako dobro delujejo viri IT. To se pogosto uporablja v poslovanju in poslovanju. V poslovanju se upravljanje učinkovitosti IT osredotoča na boljšo porabo denarja in zniževanje stroškov, poslovanje pa v iskanje šibkih komponent in krepitev celotnega sistema. Ne glede na kontekst obstajajo štiri vrste meritev upravljanja učinkovitosti IT: omrežje, programska oprema, upravljanje poslovnih transakcij (BTM) in samoučenje. Z beleženjem in preverjanjem teh meritev lahko IT strokovnjaki izboljšajo uporabo virov IT.
Ko se upravljanje učinkovitosti IT uporablja v računalniku ali omrežju računalnikov, skrbnik ali skrbniki iščejo, kako se uporabljajo viri, da ugotovijo, ali obstaja način za izboljšanje omrežja. Obstajata dva konteksta, eden je poslovni. V poslovnem kontekstu želijo skrbniki usmeriti vire v prodajo in znižanje stroškov ter izdajo IT-projekte, ki ne izpolnjujejo njihovih pričakovanj.
V operativnem kontekstu upravljanja učinkovitosti IT ni pomembno, kako omrežje deluje za podjetje. Ta kontekst se nanaša na osredotočanje vseh virov na močnejše računalniške operacije. Vse okvarjene komponente so locirane in izolirane ali izbrisane, tako da lahko omrežje te vire uporablja za druge funkcije. Prav tako se beleži zgodovina uporabe in delovne obremenitve, tako da skrbniki vedo, kje je največ sredstev dodeljenih, in lahko optimizirajo njihovo dodelitev.
Ne glede na kontekst obstajajo štiri metode za upravljanje učinkovitosti IT. Pri omrežni metodi se omrežje analizira, da se vidi, kako uporablja vire. Omrežje bo postavljeno tudi v umetna okolja, da bi videli, kako se bo odzvalo na teoretične situacije. Pri programski metodi se programi preverjajo, da se zagotovi, da izpolnjujejo zahteve delovnega procesa in da so izpolnjena pričakovanja končnega uporabnika.
Samoučeča se metoda upravljanja učinkovitosti IT se osredotoča na ustvarjanje kod in formul, tako da lahko omrežje samostojno diagnosticira razporeditev svojih virov. Na primer, če se viri v programu slabo uporabljajo, se bo omrežje naučilo prenehati dodeljevati enaka sredstva in bo te vire potisnilo v druge funkcije. BTM je edini, ki se bolj nagiba k poslovnemu kontekstu, saj gre za spremljanje transakcij, vendar je mogoče spremljati tudi podatkovne transakcije za kontekst operacij. S tem se preverijo viri, ki se uporabljajo med transakcijami, da se zagotovi, da so nemoteni za sistem ter za uporabnike in stranke.
SmartAsset.